Narobe dan

Simpatična cerkev na Ahacu

Vse je bilo narobe.
Moralo bi deževati, pa ni. In bunde so nam bile samo v nepotrebno breme.
Morala bi biti kokošje panična pri pakiranju, pa je vse šlo gladko. Tastarejša je celo pozabila, da sploh ni hotela v hribe, in je kar sama od sebe skočila v avto.
V žakelj s hrano bi morala pozabiti vreči kak resnejši prigrizek za Najdražjega, pa nisem. Lakotna kriza je torej šla nemoteče mimo.
Tastarejša bi morala zaspati v avtu, pa ni.
Moral bi biti popoln cirkus, ker sem njene superge pozabila doma, pa ni bil. V okornih gojzarjih, ki jih imamo vedno v vreči hribovskih stvari in ob pogledu na katere me kar zaboli od neudobja, je bila prav srečna in je zatrjevala, da so ji celo bolj všeč.
Sitnariti bi morala vso pot do vrha Sv. Ahaca nad Turjakom, pa ni. Je pa res, da je to hudo kratka pot ...
"Škratje" bi ji morali pustiti kako sladkarijico, pa je niso. A je bila tudi z jabolkom (edina uporabna stvar, ki sem jo izbrskala v nahrbtniku) čisto zadovoljna in ga je celo brez pregovarjanj delila z nama.
Zakriziti bi morala med sestopom, pa ni. Prav veselo se je metala navzdol po drsalnici iz listja.
Zaspati bi morala med vožnjo domov, pa ni.
Brez (p)opoldanskega spanja bi morala biti hudo tečna, pa ni bila.
Mali bi se moral dreti večino vožnje domov, pa se ni.
Do večera smo zdržali v miru in slogi. Res je bil hudo narobe dan!