petek, 22. junij 2018

Zadnja ura

O orhidejcah, pomolu in ravno pravem času


Baje že galebi na smetnjakih vreščijo, da otroci splavajo zadnjo uro, ko so na morju. Kot običajno takim vražam seveda nisem verjela in kot običajno se je izkazalo, da držijo tudi v našem primeru, pa čeprav smo naredili vse, da bi ta, zadnja ura prišla vsaj malo prej. V bistvu pa niti nisem pričakovala težav, saj je Tastarejša splavala že lani. Z rokavčki, jasno, a za orhidejco njene sorte, ki cvili, piska in se vneto drži mame za krilo, je to lep uspeh. Skrbeli smo tudi za kontinuiteto, se med letom večkrat, kot bi mi prijalo, vrgli v bazen, in celo Malega smo vlekli na plavanje za dojenčke, zato da je sestrica lahko čofotala skupaj z njim.

Na morju smo se tudi nadvse potrudili. Zagotovljeno je bilo dovolj dolgo bivanje (več kot en teden, lepo prosim!), voda pa je bila za junij že skoraj nenormalna scalnica. Otroka sta bila na plažo dostavljena frišna po popoldanski siesti (v avtu, a vseeno bolje kot nič). Odrasla podporna ekipa je na plažo privlekla goro čolničev, vedrc, lopatk, grabljic, rokavčkov, šprickotov, napihljivih blazin, plavalnih črvov, plastičnih avtomobilčkov, plavalnih očal in kar je še prikupnih pripomočkov, ki naj bi spodbujali domišljijo, motoriko in veselje do prebijanja časa v vodi. Mamili smo z zgledom, triki, špricanji, vabili, sladkimi besedami, obljubami nagrad in vsemi drugimi ukanami, ki smo se jih domislili.

Večina otrok se je ustrezno odzivala: Mali je vneto lopatkal po pesku sem ter tja in – občudovanja vredno – pešačil bos po ostrih kamenčkih. Nečak je večino časa čepel v vodi in se igral igre sodobne mladine; med drugim je nekaj počel s prazno plastenko in Babici v svoji komaj razumljivi šprahi oznanil, da »meša smuti«. Celo nečakinja, najstarejša od štirih mladičev, je večino časa pohajala po vodi, pa čeprav je imela eno roko v mavcu. Še sama nisem mogla verjeti, da jo je gips odnesel skoraj suh.

A vsi ti svetli zgledi niso omajali Tastarejše. Pred odhodom na morje je sicer razglašala, kako bo skakala v vodo, nato pa se je vztrajno držala brega. Nekajkrat je kot kak Zavec pred tekmo paradirala okrog z napihnjenimi rokavčki, to pa je bilo vse. In kadar se nekaj odloči, je vražje rezistentna!
Potem pa je prišla Zadnja ura. Vse smo že spakirali, kramo odtovorili do avtomobilov in premagali mladino v bitki oblačenja. Zadnji ritual pred odhodom s plaže pa je Metanje Kamnov s Pomola. Ko je ekipa šibala sem in tja in se prizadevno ukvarjala z brezperspektivno metalno nalogo, se ji je pridružil starejši deček, ki je začel na veliko skakati s pomola v plitko vodo in razkazovati svoje plavalne sposobnosti.

Pomol. Z razgledom!
Točno to je bila vrstniška spodbuda, ki so jo potrebovali naši mladinci. Čez par minut so že bili vsi nagi in so zagnano skakali v plitko vodo. Ne čisto zares, odrasli smo jih ves čas držali, a vendarle. Noreli so gor in dol, in ko smo bili na »Samo še trikrat skočite, potem pa gremo!«, se je Tastarejši odprlo. Kot navita se je začela metati v vodo in se celo vsa zmočila – malo okorno, ker ji voda pač ni segla globlje kot pasu, a brez rokavčkov in čisto sama. Lahko sem jo samo bodrila, jo občudovala, ji čestitala, obžalovala, da se tega ni spomnila prej, in držala Malega, da mu ne bi slučajno padla na pamet kaka podobna neumnost. Že to, da je malo prej prepogumno bredel naokrog in telebnil v morje, kot je bil dolg in širok, je bilo čisto dovolj.

Nazadnje pa ni bilo več izbire. Sonce je padlo dol in prišla je sibirska ohladitev. Še sreča, da to ni bilo naše zadnje letošnje kopanje. Morda bomo pa takrat že kos ultimativnemu izzivu in si bo Tastarejša v resnici zmočila tudi oči!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...