nedelja, 10. junij 2018

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila


Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem pomenu besede in kar naprej se nam dogaja, da z njega predčasno pobegnemo.

Začelo se je res spektakularno neke zime, ko je moja starša spreletela genialna ideja - zakaj ne bi šli prečit Pohorja na tekaških smučeh? Razlogov proti je bilo več kot dovolj, med drugim recimo to, da mlajša polovica ekipe, v zgodnjih najstniških letih, še nikoli ni tekla na smučeh, da smo na vrat na nos nabavili skrajno razklumpano rabljeno opremo in da po pohorskih gozdovih sploh ni bilo narejene tekaške proge. Ampak mojih neustrašnih staršev take malenkosti niso odvrnile od večdnevne namere in v polovici dneva smo se od Areha z nekaj padci in z nekaj macgyverskimi popravili vezi prebili do Peska, potem pa le priznali poraz. Od prigode se spomnim sicer predvsem table "Ruše 16 km", ki nas je pričakala na odcepu ceste, po kateri smo nameravali sestopiti v dolino. V neudobnih tekaških čevljih smo v popolni temi po ledenem makadamu prikolovratili do Ruš, kjer je moral moj oče pogoltnili ponos in - v nedigitalnih časih - iz prvega kafiča telefonirati bratrancu iz Maribora, da nas je prišel iskat. Zvečer sem bila tako izmozgana, da sem lahko samo stala v kadi, medtem ko me je umivala mama. Menda sem se takrat prvič srečala s popolno fizično izčrpanostjo.

Neuspeh je bil tako popoln, da se mu z veseljem nasmejimo še zdaj, zadostuje že beseda "Pohorje". A nekaj let kasneje je bil že dovolj neboleč, da smo se namenili na še eno prečenje Pohorja, tokrat s kolesi. V našem slogu: s ta poceni kolesi, s kakimi desetimi prestavami, in skoraj brez izkušenj z gorskim kolesarjenjem. Uspešni smo bili le malo bolj kot prvič; pol dneva smo vedrili, kolesa rinili v večino klancev in turo zaključili s predčasnim spustom v Dravsko dolino. Vsaj po ledu nam ni bilo treba krevsati in tudi bratranec-taksija nismo potrebovali, ker nas je sredi poletja pač odrešil avtobus.

Pri Črnem jezeru smo bili začuda sami.

Tudi tokrat, ko smo šli na Roglo z bistveno manj himalajskimi načrti, je kazalo, da bomo spet uprizorili pristen pobeg s Pohorja. V soboto zjutraj smo čepeli v napol kletnem apartmaju s pogledom na tri, od neurij prejšnjega večera osvežene smreke, razpadajočo klop in previsoke regratove lučke. Tastarejša je bila utrujena od vročine, ki jo je nepričakovano zakuhala ponoči, in se je bodisi valjala po tleh bodisi pregovarjala z nama, česa vsega ne bo oblekla. Naš Mali je čisto drug človek, če je zunaj ali znotraj, in ujet v apartmaju je vse jutro tulil in se mi metal na dojko. Nič čudnega, kajti tudi njegovi mami - torej meni - se odpelje, ko je ujeta med štirimi stenami.

V vsesplošnem tuljenju in kričanju je Najdražji retorično odredil: "A gremo domov?" Obe ženski sva se histerično strinjali, da je to še najboljša rešitev, potem sem pa le globoko vdihnila in ustavila naše poblaznele konje.

Še dobro, da nismo šli. Malo zatem se je toliko zvedrilo, da se je Mali zunaj zaril v prvi kup peska, pa tudi od hčerkine bolezni ni bilo več sledu. Ko so bili za nami še sprehodič do Črnega jezera, nekaj uric v igralnici hotela Planja (da se je mladičem udrla pikica), "veletura" po vršičkih nad Roglo, hčerkina prva vožnja s sedežnico, moje švicanje z Malim na hrbtu v breg do razglednega stolpa in ugotavljanje, da tako zanikrne kondicije pa res še v življenju nisem imela, pa odkritje Najgrše poti na Rogli (glavne poti do razglednega stolpa res ne priporočam) in še trk v zelo sveže igrišče, Pohorsko vasico, je Najdražji v avtu ves navdušen zaključil samo: "A ni bilo fajn?" Res, še dobro, da nismo pobegnili domov.

Očitno učna pot do Črnega jezera cilja na enoletnike ...

Ali pač - do luknje še ne sežejo.


Pohorska vasica, odlično igrišče

Pripis

Mojega očeta je moje pisanje o Pohorju in naših polomijah tako nostalgično navdihnilo, da se je razpisal v komentarju, ki ga lahko preberete spodaj. Poleg tega pa je izbrskal nekaj smučarskotekaških fotografij izpred davnih, davnih let.

Optimistični start na Mariborskem Pohorju in moj brat tako rekoč prvič s tekaškimi smučmi.

Moja malenkost pri enem od padcev. Iz fotografije je lepo razvidna mizerna snežna odeja.


1 komentar:

  1. Ja, tekaško Pohorje je bila res nepozabna akcija! Bilo je 29. decembra 1991, torej je imela Mojca takrat slabih 12 let, Rok pa malo manj kot 11! Jaz pa 38, torej nekako toliko kot jih ima sedaj Mojca!
    Kot se spomnim po skoraj še enkrat toliko letih, so takrat enkrat letno organizirali nekakšen množičen smučarski tek od Mariborskega Pohorja do Slovenj Gradca. Ker se itak nikoli nismo radi udeleževali množičnih prireditev, je bila moja ideja, da dajmo izkoristit tamkajšnjo infrastrukturo in pojdimo sami. Predstavljal sem si, da imajo tekaško progo pač urejeno ne le na dan organiziranega teka, pač pa kar celo zimo.

    Kot je napisala Mojca, sem takrat pri Peter športu nabavil precej zmahane in zato sprejemljivo poceni tekaške smuči za vse štiri. Sodeč po mojem dnevniku, sva dva tedna pred tem šla na prvi smučarski tek le Mojca in jaz iz Planice v Tamar. Torej je bila pohorska epopeja za enajstletnega Roka in za Uršo prvo smučarsko tekanje v življenju!

    Načrt je bil ambiciozen: Zjutraj z žičnico na Mariborkso Pohorje, potem pa prvi dan do koče na Pesku, kjer sem celo vnaprej rezerviral prenočišče. Do tja pa je več kot 30 km. Ampak, ker so bili prazniki, je mariborski mestni avtobus vozil redkeje in smo na vrh žičnice prišli tja proti deseti uri dopoldan. Še večji problem pa je bilo to, da je tisto zimo bilo malo snega. Namesto spodobne snežne odeje je bilo zgoraj sem in tja nekaj belega in ledenega, o kaki tekaški urejeni špuri pa ni bilo ne duha ne sluha. Nekako smo se torej začeli učiti tekaških mojstrovin, pri čemer se je tudi primerno izkazala nekakovost rabljene opreme. Nekajkrat sem moral, kot je napisala Mojca, mcgayversko skupaj spravljati razpadajoče vezi, v nekem trenutku pa je Urša celo obupala. Njena vez je nepopravljivo razpadla in je pač nadaljevala peš s smučmi na rami.
    Do Ruške koče smo prišli sredi dneva in tam sva otrokom morala privoščiti juhico. Preden smo spet odrinili naprej, je šlo že proti drugi uri popolda, tema je pa ob štirih. Od Ruške koče smo potem še kar zagnano napredovali navzdol proti prelazu nad Šumikom. Takrat sem že obupal nad Peskom kot ciljem, pač pa sem upal da bo tam odprta kaka gozdarska koča, označena na zemljevidu.
    Ko se je počasi temnilo, smo prišli na tisti prelaz, kjer seveda ni bilo kakega življenja niti odprte koče. Takrat smo že vedeli, da bo prečenje Pohorja propadlo in da se bomo pač že kar ta dan umaknili v dolino, v Ruše. Potem nas je pa na križišču šokiral kažipot: Ruše 17 km! Ura je bila pa več kot tri popoldan!

    OK, 17 km navzdol po snegu je sicer daleč, ampak saj se bomo peljali. In smo se - kak kilometer. Potem pa je snega zmanjkalo, na cesti je bil zgolj nadležen led. Ni bilo druge, kot smuči na ramo in v nič kaj udobnih in za hojo prikladnih tekaških čevljih ugrizniti v preostalih 16 km. Po štirih urah smo nekje tik pred Rušami pri prvi vozni cesti skrili smuči v grmovje in se zatekli v nek bife, kar je bilo v tistih časih sicer smatrano kot zelo neprimerno in potratno početje. Kot je zapisala Moca, nas je potem rešil bratranec, vsi skupaj pa smo bili do konca zgonjeni. Še več dni smo imeli "musklfiber" kot še nikoli prej ne kasneje!

    V mojem dnevniku je od takrat ostalo zapisano:

    "S tekaškimi smučmi, hoteli čez celo Pohorje. Do Ruške koče rabili 3 ure (normalno 1,5). Urška zgubila vez. Do treh popoldne prišli do gozdarske koče, nato pa do 20 h po ledeni cesti v Ruše, 17 km, grozno."

    Vsekakor pa je bilo nepozabno! Naj s tem prispevkom ostane pa še zapisano.

    OdgovoriIzbriši

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...