Na morje, na antibiotik

O začetku dopusta, vnetih bezgavkah in žurerski urgenci

Do odhoda trajekta nas je ločila še ena ura. Podvelebitska burja je preveč razgrajala po pristanišču, da bi čas zabijali zunaj, in ker v Prizni ni ravno udobne čakalne infrastrukture, smo čepeli v zatohlem avtomobilu. Vzdušje je bilo napeto – malo smo bili naveličani od dolge vožnje, malo nestrpni od pričakovanja morskih radosti, predvsem pa sem bila vedno bolj bolna. Pripeljati se po Jadranski magistrali s podmladkom v avtu za nas še nikoli ni bil mačji kašelj, svoje sta doprinesla še moje boleče grlo in zakuhana glava, toda najdaljša ura dneva je vendarle postalo čakanje na trajekt. Otroka sta plezala po meni in sitnarila, in ker sta čutila, da ni vse tako, kot bi moralo biti, se je Mali za nameček večino časa dojil, jaz pa sem komaj sedela pokonci. Juhej! 

Da se nekaj kuha, mi je postalo jasno že med postankom na Reki.
McDonalds ob avtocesti, do katerega vodi hecni nadhod, je zelo priročen (če že ni zdrav).

Nekaj olajšanja mi je prineslo vkrcanje na trajekt, vsaj na klop v salonu sem se lahko vrgla in zadremala za tistih petnajst sladkih minutk. A hkrati s tem sem padla v nekakšne vročične blodnje, v katerih sem videla, kako Mali zdrsne Najdražjemu s palube v grozljivo temno morje … Očitno me je res kuhalo, kajti v prisebnem stanju mi take skrbi ne bi padle na pamet, Najdražjega in njegovo previdnost pa ja poznam.

Hiška nas je pričakala krmežljavo zatohla po zimskem spanju. Prebuditi jo je samo po sebi neprijetno, z otrokoma, ki se motata pod nogami, zoprno, če si še bolan, je pa strašno. Nekako sem se zbrcala v pogon, če ne zmorem drugega, bom pa posesala ves mrtvi živelj, ki se je nabral čez zimo! Očitno mi je morilska sla dala nekaj energije ali pa me je gnala samo strast, da bi ob tem preiskala vse potovalke, ki jih je bila naenkrat polna hiška, v lovu za kako uporabno tableto. Izplen je bil žalosten - običajno imam s sabo konkretno prvo pomoč, tokrat pa je bilo kot nalašč vse, kar sem našla, paracetamol v sirupu za otroke, pa še tega le nekaj žličk. 

Krama (čisto nepogrešljiva, kajpada).

Noč in dan, ki sta sledila, mi nista prinesla olajšanja. Glavobol ni popustil, grlo me je žgalo in bolele so me vse kosti, otroka sta se vedno nadležneje obešala po meni, jaz pa sem hrepenela le po nekaj minutkah miru. Najdražjega sem poslala na ekspedicijo v prvo lekarno po tablete za grlo, a je bila misija zanj pretežka. Očitno je bilo dejstvo, da še dojim, tako zastrašujoč dejavnik, da mu farmacevtka ni upala dati prav ničesar, tako da je bilo nazadnje vse, kar sem dobila, nekakšni mentolovi bonboni. Zalegli so toliko kot pasji kakec in sredi druge prečute noči, v kateri sem se morala osredotočiti vsakokrat, ko sem želela požreti slino, mi je postalo jasno, da bom končno spoznala novaljsko urgenco. Moja žlahta jo je skozi leta počitnikovanja na Pagu že obiskovala zaradi različnih bizarnih razlogov. Najsočnejši je bil tisti, ko je moral moški član družine (zaradi varovanja zasebnosti raje ne bom kazala s prstom, kateri) šivat roko, ker ga je po njej z veslom kresnila njegova partnerka. Menda zato, ker je preveč nagajal otrokom, verjetno pa to ni bila najsvetlejša ura njune zveze …

Ob osmih zjutraj sem se odvlekla prepričat, ali se je vzporedno z razvojem novaljsko-zrške party scene urgenca iz zaspanega otoškega zdravstvenega doma res razvila v sodobno ustanovo, posebej specializirano za praznjenje alkoholiziranih želodcev. Žurerjev ni bilo več na vidiku in mlado urgentno ekipo sem dobila na sončku pred stavbo, kjer so prihajali k sebi po delovni noči. Komaj sem jim zakrakala, kaj želim. Diagnoza je bila hitra in učinkovita, gnojno vnetje bezgavk.

"Zdaj boste morali nekaj dni počivati," mi je rekla zdravnica.

"Ha ha," sem si mislila, rekla ji pa nisem ničesar. Me je grlo preveč bolelo, pa tudi sicer se mi je zdelo, da nima otrok in da me torej ne bi razumela.

A ko sem se vračala k svojim, bogatejša za škatlico antibiotikov, me je otečena bezgavka že kar malo manj bolela. Še dobro, kajti Najdražji je z morja odjadral nazaj v delovne slovenske vode, jaz pa sem ostala z otrokoma. Koliko je pri tem možnosti za počitek, pa si lahko mislite.

Vse le ni tako črno - zlat večer v Caski.