sobota, 02. junij 2018

Torbica

O pomfritu, bagrih in prašičji princesi


Odkar je Tastarejša princeska, ne gre nikamor brez torbice. Krasna je, srebrna, z roza metuljčkom iz bleščic. Danes se je z njo po damsko sprehodila na vrh hriba in nazaj, v njej pa je imela kup reči, ki jim smisel vidi le ona. Če ste se spraševali, kaj za vraga ženske prenašamo v svojih malhah, je tule edinstven vpogled v torbico (zelo mlade, pa vendarle) ženske:

  • mobitel (tip "opeka", iz ene od najstarejših generacij),
  • papirčke od bonbonov (ki iz neznanega razloga ne smejo v smeti),
  • elastiko za lase,
  • dudo (ki je ni nikoli uporabljala, Mali jo pa tudi že kar nekaj časa pljuva ven),
  • dve kartici iz hoferlidlove otroške brošure (menda "karti za vlak"),
  • kolut sveže odžaganega lesa (ne čisto majhen; spominček z vrtčevskega obiska pri gozdarjih),
  • čokoladne bonbončke (še dobro, da ni bilo preveč sonca),
  • dvoje češenj ("uhani", ki ji med poskakujočim sestopom niso hoteli ostati na uhljih),
  • žvečilni gumi (moj; tako ali tako jih ne žveči, ker "pečejo"),
  • štiri pomfrite (malica s kosila v Tržiču, "Če bo Mali slučajno lačen," se je glasila njena utemeljitev).

Naj povem, da torbica ni prav velika. Na srečo je vsaj krompirčke že izločila iz stalne vsebine. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z njimi čez kak dan ali dva ... Ampak roko na srce, torbička se punci prav lepo poda in nosi jo nadvse suvereno ne glede na to, kaj počne - pleza po igrišču, skače na trampolinu ali samo paradira naokrog. Vseeno me razne akrobacije malo skrbijo, saj se ta modni dodatek zlahka kje zatakne. Potem ko smo zadnjič rešili varnostni problem balerink oz. gojzarjev, bo zdaj očitno na vrsti torbica.


No, pa opravičujem se, da spet gnjavim s princeskastimi zadevami, ampak ta tematika je v našem življenju trenutno ključna. Tako kot bagri in drugi delovni stroji. Ali si predstavljate, kakšno veselje je bilo v naši družini danes, ko je na planini Javornik pod Ženiklovcem vse vrelo od priprav na prihod živine in so tam rohneli štirje traktorji, ena gozdarska prikolica (vsaj ta je bila tiho) in še motorna žaga? Ko je gor počasi, a glasno prigoseničaril še čisto pravi bagerček in s svojo veliko žlico nežno zabil v tla nekaj kolov za ograjo, je bila sreča Malega, stalno opletajočega s svojo lopatko, popolna. 

"Ba!" Tako Mali komentira vse velike stroje.

Veselica delovnih strojev na planini Javornik.

Lepši trenutek je bil le še, ko smo se po turi in kosilu šli turiste skozi stari del Tržiča, za katerega smo do tedaj le slutili, da obstaja, in srečali gospo s čisto pravo pujso. Na vrvici! Kot velika ljubiteljica teh živali sem se začela metati po njej na tisti ozki ulici, da so me skoraj povozili. Tudi otroka sta bila vzhičena, samo Najdražji se je držal bolj ob strani. Ga čisto razumem, pred par leti ga je pujs tako ugriznil v roko, da je moral na urgenco in bil tam v zadregi, kako se mu bo vse osebje smejalo.

"Kako lepa pujsa je bila," sem še v avtu nekajkrat zacvilila.

Tolikšnega navdušenja se je nalezla tudi naša princeska. Parkrat je komentirala: "Kako lepa pujsa je bila!" Za konec pa je dahnila: "Kot kaka princeska!"

Ni ravno prva primerjava, ki mi je padla na pamet ob črni, ščetinasti živali, ampak večjega komplimenta si pujsa menda ne bi mogla želeti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...