nedelja, 16. september 2018

Z otroki na poroki

O usodnem da, ki to ni, ne ravno sanjskih svatih in scaganem Bondu sredi gozda


Majhni otroci niso ravno najidealnejši spremljevalec na svečanih dogodkih tipa poroka in megazabavah tipa ohcet, to je menda jasno. Frfotave oblekice, košarice s cvetnimi lističi in angelski kodrčki krasno delujejo v hollywoodskih cukrarijah, v živo pa otroci naredijo vzdušje precej bolj … življenjsko. Recimo: na poroki dragih prijateljev smo se v prvo vrsto usedli nevesta in ženin, obe priči – ena sem bila jaz – in dva tuleča »pomočnika«, Mali in Tastarejša. Za Malim je bil namreč prvi teden vrtca in posledično je začel tuliti, čim sem mu pokazala hrbet, Tastarejša pa je igrala sramežljivko in se mu je solidarno pridružila. Da bi se izognili vsaj delu hrupa, ki ga povzroča, če ni tudi ona v mojem naročju ali vsaj ob meni, ji je matičarka prijazno namenila stol, na katerem smo potem podpisovali slavnostni dokument. Nisem utegnila preveriti, a upam, da mu je vsaj s smrkljem prizanesla.

In potem je šlo zares. Z zlato ketno okinčani matičar je povedal par globokih o barki zakona in čereh življenja, bodoča zakonca sta si zrla v oči, vzdušje je bilo svečano in iz vrste v zadevo najbolj vpletenih staršev je bilo že slišati ihtenje. Še sama sem začutila, da bi mi ob vsej tej romantični lepoti znala priteči kaka solzica, a šment, v trenutku, ko smo vstali, da bi glavna igralca izrekla usodni da (kar je čista laž, ker sploh ni bilo nobenega da-ja, dialog je bil bistveno bolj birokratski: »Ali si xy pripravljen spoštovati določila družinskega zakonika?« »Sem!«), se je Mali začel črvičiti in pritoževati v mojem naročju. Da bi ohranili posvečenost trenutka, se je Najdražji žrtvoval in ga odnesel preučevat nagačene živali na hodnik, tako da je večno zaobljubo zmotilo samo še nekaj oddaljenega kričanja.

Impozantno okrašeni vhod na kmetijo. Otroci so bili očarani!

Po čestitkah, dobrih željah, šampanjcu, fotografiranju in rižu smo se naložili v avtomobile, da bi se odpeljali na ohcet. Kakšen pomp sva pred tem naredila otrokoma o poročni karavani – kako bomo trobili in počasi peljali, vsi pa nam bodo mahali in nas gledali! Saj delno je bilo res, na vsakem vogalu Loške doline nas je pozdravljal kak domačin (večinoma mlajši od 12 let), samo otroka tega nista videla, ker sta utrujena od ceremonij takoj zaspala. Tako sem potem s spečim Malim v naročju sedela na parkirišču turistične kmetije, medtem ko je Tastarejša smrčala v svojem sedežu. Otroka sta prespala aperitiv in juho, jaz pa sem z eno roko ribarila po naši vreči s hrano in tolažila lakoto s prvim kruhom, ki sem ga ujela. Potem me je Najdražji prišel diskretno pitat z gobovo juho skozi odprto okno. Kdo ve, koliko časa bi Mali še spal, če me nazadnje ne bi prišel še nevestin oče kratkočasit z anekdotami iz svojih mornarskih let!

Ko sta bila budna, sta se otroka na ohceti kar dobro držala. Zapletlo se je le, ko sva z Najdražjim želela izvesti glasbeno točko, ki sva jo naštudirala za ženina in nevesto. Spet malo pretiravam, večina najinega študija je bila v avtu do poroke, ko sem jaz pela, Najdražji je pa namesto na kitaro spremljevalni ritem izvajal kar na usta. A vseeno sva pripravila nekakšen scenarij, po katerem bi se besedilo, če v zvezi z venčkom Fredija Milerja ter Korada in Brendija lahko govorimo o besedilu, nadgrajevalo in stopnjevalo. Pa se seveda ni izšlo po načrtih. Ob Najdražjem na kitari se je kujala Tastarejša, Mali se je zvijal v mojem naročju in skušal zgrabiti mikrofon, jaz kot solistka pa sem tako fušala, da sem odgnala vse notranjske medvede, ki so se prihulili v gozdu čez cesto in upali na kak kos poročne torte. Po tej blamaži mi ni preostalo drugega, kot da sem spravila otroka spat v apartma nad jedilnico. Sicer sem se nadejala povratka na plesišče, a ob vsem pakiranju, ki ga izvajamo skoraj vsak konec tedna, smo ravno tokrat doma pozabili eno od vreč s stvarmi. Brez plenic, pižame in udobnejšega modrca, ki je ostal v njej, smo še preživeli (čeprav je vsaj slednje zelo mučno, vam povem!), samo z eno polovico elektronske varuške si pa nisem mogla pomagati, tako da sem hočeš nočeš postala kar fizično prisotna varuška spečih otrok in je bilo zabave zame konec.

Ampak naslov prispevka ni slučajno v množini. Medtem ko smo se v prvem nadstropju šli običajne predspalne obrede, se je na dvorišču pred hišo razvil pravi žur pod taktirko Najdražjega, ki se je javil za DJ-ja. Četica štiridesetletnikov (plus minus nekaj let) je vriskala in norela ob največjih hitih devetdesetih. Med drugim so do mene v prvo nadstropje pributali basi Dr. Albana. It's my life … Najdražji, ki mi je šele zdaj razkril svojo afiniteto do tehno komadov, je očitno prišel na svoj račun in se vsaj za en večer vrnil v, če že ne otroška, pa vsaj študentska leta!

Je bila pa posledice vrnitve v mladost zelo očitna naslednje jutro, ko se je pokazalo tudi, zakaj se stari fotri tja morda ne bi smeli vračati. Kaki dve uri smo potrebovali, da smo Najdražjega spravili pokonci. Skupinski ogled vhodnega dela Križne jame, ki smo si ga zaostali svatje privoščili kot nekakšen afterparty, je preležal na sončku ob parkirišču. Malo me je skrbelo, kako bom po jami kolovratila z obema otrokoma, a se je Tastarejša na srečo ves čas držala mladoporočenke. Večjo štalo je spet zakuhal Mali, ki se je sredi jame začel glasno dreti. Ko sem ga odpela iz kengurujčka in ga nesla v rokah, se je pomiril, na desetminutni vožnji s čolnom po prvem jezeru pa je meni nič, tebi nič zaspal. Tako sem iz jame odpešačila s spečim otrokom v naročju, kar ni čisto najlažja stvar. Zadnjič me je zaskrbelo, zakaj se mi tresejo roke, zdaj sem pa videla, da se to dogaja predvsem po kakšni daljši seansi nošenja otroka. Torej menda še nimam Parkinsona ali katere bolezni že.

Jutro potem. Najdražji je komentiral, da je videti bolje, kot se je počutil.
Fotka je sposojena iz Sarinega uradnega nabora.

Svatovski afterparty v Križni jami

Ker je bil dan še mlad, sonce pa tako jesensko toplo, sem družinsko ekipo zvlekla še na Križno goro. Lična tabla, ki na parkirišču do vrha obljublja 35 minut, je varljiva, vsaj za našo zasedbo. A tokrat za spremembo ni bila najpočasnejši člen Tastarejša, ki se je zagreto pretvarjala, da je vodička po jami, in skakljala med skalami in štori v neprivlačnem gozdu, pač pa Najdražji. Za nami se je vlekel kot kak scagani Bond, v črnem suknjiču, beli srajci in allstarkah prejšnjega večera. Samo malo bolj zelen je bil … Ampak na idiličnem jesenskem vrhu je oživel in se glasno navduševal nad lepoto notranjskih krajev. Da je najhujši maček minil, je bilo jasno pri avtomobilu, ko je kot lačna žival popadel ostanke mesa z ohceti. Ja, ko Najdražjemu spet sede meso, je jasno, da se je svet spet vrnil v ustaljene tirnice!

Simpatična klopca kmalu nad izhodiščem

Scagani Bond

Križna gora


Tastarejša je vedno bolj suverena.

Norčije v gozdu


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...