Slavje brez konca

O konjskih frizurah, torti iz mandarin in evropskih direktivah

Četrti rojstni dan ni majhna stvar. Vem, ker smo za prvorojenkin jubilej kar tri dni rajali, pili in jedli. Kot v pravljici! Kar v pravljicah ni omenjeno, je, koliko fizičnega in psihičnega angažmaja mora v to vložiti kraljevski par (ki v tem primeru predstavlja tudi celotno ekipo služabnikov), in kakšen čustveni napor to predstavlja za slavljenko. Imeli smo kar tri zabave: za najožjo družino, za vrtec in za prijatelje. Zaenkrat nam sicer še ni uspelo upihniti svečk in razrezati torte brez bolj ali manj glasnega joka, za katerega naša orhidejica vedno najde bolj ali manj utemeljen razlog: svečke, ki spečejo, pesmico, ki je ne bi smeli peti, ali napačni konec torte, na katerem se začne rezati. Ampak glede na to, da je Tastarejša vedno zrelejša, verjamem, da bo sčasoma zmogla tudi ta stresni trenutek junaško prenesti. 

Vsem evropskim direktivam ustrezajoča torta iz mandarin

Končni izplen slavja: zabojnike za odpadke smo zadušili z embalažo vseh čudovitih novih igrač, v dnevni sobi pa sem vpeljala novo škatlo za vse barbike, kena in njihovo dodatno opremo. Med drugim smo bogatejši za dva prekrasna plastična konja, ki imata za povrh dolgo, skodrano grivo s pentljicami in špangicami. Zaradi te čudovite frizure sicer barbika ali štefka ali kaj je že konja niti ne more dobro jahati, ampak ni pomembno, res sta prekrasna. Celo Mali, ki ga razen takšnih in drugačnih vozil, kock ter knjig ne gane dosti, je nad njima navdušen!

Tastarejša je presodila, da je bila najboljša njena zabava z vrtcem. Že lani smo na njen rojstni dan njeno skupino povabili domov in akcija je bila tako uspešna, da smo jo ponovili. Točni kot urica so škratki pozvonili na vratih, se prav kultivirano preobuli v copate, ki jih je odrasla ekipa prinesla s sabo, radovedno vstopili v dnevno sobo in v naslednji minuti razturili vse igrače. Kot v kakem tradicionalnem učbeniku primernega obnašanja za heteroseksualce so se punce pokupčkale okoli barbik in dojenčkov, fantje pa so navalili na garažo in avtomobile. A čez četrt ure so bili heteroseksualni predsodki pozabljeni, moj bivši bodoči zet (Tastarejši ga je medtem že »speljala« prijateljica) je veselo spuščal dojenčke po mini tobogančku, punce pa so preganjale avtke. Še čez petnajst minut pa je padla komanda, in kot bi mignil, je mladina vse tako lično pospravila, da bi jih z veseljem najela vsak večer, preden se odpravimo v spalne prostore. 

Torta za prijatelje, lastni produkt. Kljub vprašljivim gabaritom smo jo zmazali vso, in čeprav je bila pripravljena brez upoštevanja evropskih standardov, me ni dosegla nobena zdravstvena pritožba.

Klimaks zabave je bila seveda torta. Ker se naš vrtec strogo drži od boga in oblasti danih zapovedi, smo morali upoštevati standarde HACCP, Evropsko direktivo o proizvajanju čim večje količine odpadne embalaže, GDPR in Pravilnik o popolnem kršenju zdravega okusa. Torte nismo smeli speči sami, zato sem svečke zapičila v instalacijo iz veganskih, stoodstotno brezglutenskih mandarin, na steni dnevne sobe pa je visel seznam alergenov, natisnjen z eko črnilom ob polni luni. In medtem ko se je podmladek mastil z individualno zapakiranimi, industrijsko pripravljenimi roladami, v svoji hiši nisem smela fotografirati svoje hčerke in njenih prijateljev. Ne, to je lahko storila samo vzgojiteljica z vrtčevskim fotoaparatom, v katerem je spominska kartica trikrat prekuhana v deteljičini rosi. Po vrnitvi v vrtec je morala fotoaparat zakleniti v sef s ključavnico, ki se zaklepa z vsaj desetmestno kodo, po izteku šolskega leta pa bo uničen v obratu, ki izpolnjuje standarda EKB-8190 in ŽBLJ 92. Res, kam pa pridemo, če bi kar vsi lahko fotografirali svoje otroke vsevprek … Nekoliko presenečena sem bila, da sem otrokom lahko ponudila doma skuhani čaj – kdo ve, kaj vse se skriva v naši vodi, loncih in papirnatih kozarčkih?

Nič čudnega, da nekateri dvomijo o dolgoživosti naše civilizacije.