četrtek, 25. oktober 2018

Štiri leta

O fazi Pepelke, splošnem napredku in narkolepsiji


Leto je švignilo naokoli dosti hitreje, kot potrebujemo v ponedeljek zjutraj, da se spravimo v vrtec, in moja Tastarejša se je iz malčice razvila v pravo mlado damo. Napredek je nezanemarljiv. Napadi histerične trme in neobvladljivega ljubosumja so postali takšna rariteta, da bi jih lahko postavili v muzejsko vitrino, hčerka pa se večino časa obnaša precej razumno in si da občasno celo kaj dopovedati!

Nedavni Tastarejšin produkt. Ta ima že lepo frizuro!

V zadnjem letu smo iz močnega, precej dolgega gasilskega obdobja prešli v fazo princesk, predvsem Pepelke. Glavni sprožilec je bil ogled muzikala Pepelka v izvedbi Kulturnega društva Radomlje. Na šov sta Tastarejšo zvlekla Babi in Deda in punca se je domov vrnila očarana. Malo lažem, vrnila se je v drugem stanju, kajti tovrstni večerni dogodki so ob zanjo vendarle še malo preveč odraslih urah in jo je v avtu v trenutku pobralo, naslednji dan pa smo odpotovali na Sicilijo in se je Pepelka potuhnila pod vsemi vtisi. A počasi, počasi je pronicala na plano in se razbohotila v polnokrvno princeskasto fazo, ki je vključevala frfotave oblekice, umetne kitke, pisane torbičke, cenene kronice in podobno navlako. Izsekom omenjene predstave, ki se najdejo na Youtubeu, pa je verjetno prav naša rodbina nabila večino ogledov! 



Presenetljivo mirno se je faza Pepelke sama od sebe razredčila. Dandanašnji Tastarejša le še občasno navleče nase kičasto Frozen oblekico, pri kateri sem potegnila črto, češ da v njej ne sme stopiti iz hiše. Sicer pa je punca dejansko postala dovzetna za stil in me celo upošteva, ko ji razlagam, da pisane hlače in malo drugače pisana majica pač ne grejo skupaj. Ob pogledu na njene vrstnice se zdaj samo tiho hahljam, ko prihajajo v vrtec našopirjene kot pustne šeme, in si hčerkovšečno domišljam, da naša pa res ni bila nikoli tako blesavo načičkana … Ker sem njena mama, menda ja čisto objektivno vem!

Pisalne vaje v fazi princesk

Za hip se je sicer zazdelo, da se bomo vrnili v dobre stare čase, ko je Tastarejša oznanila, da bo šla naslednje jutro v vrtec v črnem telovadnem dresu in tančičasti oblekici, pridobitvi aktualnega rojstnega dne. Najdražji je pisano pogledal, ker mu kombinacija niti malo ni pogodu, jaz pa sem se poskusila izmazati s tem, da v dresu ne more hoditi lulat. Tastarejša se je že nakremžila, kot da bo izbruhnila v vrisk in pisk, potem pa je na lepem salomonsko odločila: »Se bom pa preoblekla v to, ko bojo otroci iz vrtca prišli k nam na obisk!« A vidite, kako osvežujoče je imeti pri hiši štiriletnico?

Zadnja pridobitev, črni dres s krilcem

Tudi v ostalih vidikih lepotičenja je Tastarejša napredovala iz kričave nerazumne živalce v bolj prizemljenega človečka. Nohte ji mirno postrižem v popolnoma budnem stanju, in če zjutraj ne pozabim, jo lahko celo počešem. Žal pride v kompletu s tem ustvarjanje takih in drugačnih frizur, in če me vsaj malo poznate, si lahko mislite, da sem skrajno nespretna frizerka. A s ponosom sporočam, da mi gre na bolje. Počasi bom svoji mladi damici lahko spletla sprejemljive kitke, ne da bi mi ob tem narastel utrip, kot kadar moram na Nemški cesti (ki je medtem enkrat postala Obvozna) prehiteti kak traktor. Umivanje las je pa zaenkrat pravljica s skrajno srečnim koncem. Še pozimi so operacije tega tipa odmevale po celotnem bazenu, tako da nekaj časa potem las sploh nismo močili. Nekega dne pa se je punca meni nič, tebi nič v kadi ulegla nazaj, brez vsakršnega pompa potopila celotno lasišče in šampon je bil samo še vesela pika na i.

Brez velikega hrupa smo v zadnjem letu dosegli tudi fazo, ko nam ni treba več vsakih par dni menjati rjuh zaradi različnih nočno-jutranjih nesreč, in ko gremo na dopust, s sabo ne vlačimo več kahle! Tastarejša sicer še vedno strašno rada sedi na njej tudi po pol ure in sestavlja kocke ali kaj podobnega, ampak s prav takim veseljem opravi, kar ima opraviti, na običajnem stranišču. No ja, veselje ne bo trajalo dolgo, kajti slejkoprej bo v odjemalca kahle dozorel Mali.

Potem ko se je Tastarejša dolgo upirala prevoznim sredstvom, ki od nje zahtevajo kar koli več od tega, da se pretvarja, da je dojenčica, je spomladi prav hitro usvojila tekalno kolo. Pravo kolo je že v visoki pripravljenosti ... Hkrati s fizičnim napredkom pa je hčerka odkrila tudi fizično brezdelje. Večkrat jo lahko zalotimo, kako samo leži – in ne dela nič. Pri Malem in mladini njegovega kova je kaj takega seveda nepredstavljivo, razen na stopnji skrajne utrujenosti.

Fizični razvoj pomeni tudi konkretno rast, in naša punca naenkrat sama doseže večino stikal za luč, spleza na kuhinjski pult ali se dokoplje do daljinca. Televizijo, ki jo imamo sicer predvsem za okras, ji že uspe prižgati, več od tega pa še ne zna. Ampak z Malim sta čisto zadovoljna, veselo se hahljata na kavču in buljita v najbolj bedaste možne oglase, ki se pač vrtijo na nastavljenem kanalu. Slej ko prej pa tako ali tako prileti družinska partibrejkerka v moji podobi in veselja je konec.

Pa da ne bom govoričila samo o telesnih spretnostih. Moja štiriletnica je še vedno razdvojena med ljubeznijo do matematike in racionalne urejenosti, ki se odraža v navdušenju nad kockami in ustvarjanju takih in drugačnih vzorcev, ter materinskim treningom. Za barbike, ki so menda dojenčki in ubožice še ne znajo držati glavice (so pač malo bolj ženstvenih oblin, pa kaj?!), si nenehno izmišlja pesmice, pravljice, uganke ali samo imena. Nemogoče si jih je zapomniti ali ločiti med seboj, vse so Ine ali Tine ali Pice ali Sonadije ali nekaj takega, sem in tja se pa pojavi tudi kakšna Pička. Z Najdražjim se samo veselo muzava. Glavno veselje zadnjega četrtletja pa je risanje. Niti v naši veliki hiši ni dovolj sten, da bi nanje obesili vse krasne punce, ki jih dan za dnem z barvicami, flomastri in škarjami ustvarja Tastarejša. Spočetka so bile vse zelo zobate, a golobučne. Zdaj so sicer še daleč od umetne disneyjevske lepote, so pa dobile vsaj lase, tako da je njihovo življenje vsaj malo prijetnejše. 

Tastarejša v akciji z gologlavo lepotico

Ob vsem napredku nam izzivov za prihodnost vendarle ne zmanjka. Moja bolečina št. 1 je spanje, saj kar ne morem dočakati dneva, ko mi ne bo več treba vsak večer porabiti dveh ali več ur za uspavanje mladičev. Raje ne računam, koliko časa sem že preždela leže v hčerkini postelji, čakajoč, da gospodična zaspi. Med deveto in deseto zvečer to seveda pomeni težko borbo z lastnimi vekami – pogosto zmagam, včasih tudi ne, v vsakem primeru pa sem po koncu bitke neuporabna za kar koli omembe vrednega. Dovolj je tega, sva z Najdražjim odločila pred kratkim. Da rez ni prehud, večernemu branju knjig zdaj sledi poslušanje pravljic ali glasbe, pri čemer Tastarejša leži v postelji, odrasli spremljevalec pa tiho kot miška ždi na stolčku poleg nje. Lahko bi rekli, da je nadgradnja uspešna, saj se hčerkino dihanje precej hitro poglobi in umiri. Samo pri Najdražjem, ki bi mu zlahka postavili amatersko diagnozo narkolepsije, zadeva še vedno ne deluje. Na tistem neudobnem stolčku, z glavo, naslonjeno na ozko posteljno ograjico, mu še vedno uspe trdno zaspati.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...