Tradicionalni vikend nad Kranjsko Goro

O zlatih macesnih, novi ontogenetski fazi in vrednosti popoldanskega spanca. Pa o Vošci in Mavrincu.

Ko v hribe pride jesen, se macesni odenejo v zlato oblačilo in svet za kratek čas spremenijo v praznik. Ali tako nekako gre hribovska pravljica, ki jo, odkar imam otroke, lahko s kotičkom očesa občudujem kako minutko, preden se moram posvetiti željam svojih mladih strank. Vseeno pa me oktobra še vedno zaščemi, da se odpravimo v z zlatimi iglavci naseljene kraje. Lani se nam je strašno dopadlo bivanje v Koči na Gozdu pod Vršičem, ki ima vse dobre značilnosti planinskih koč (lepo okolje, dinamično dogajanje v jedilnici), slabe pa preseže z zakurjenimi sobami in toplimi tuši. Aja, pa do nje ni treba peš, kar je za odpravo našega tipa tudi plus. Zato smo sklenili, da dogodek ponovimo, in ker je to že njegova druga izvedba, je tako rekoč tradicionalen!

V soboto smo šli zlatost macesnov preverjat na karavanško Vošco (1737 m). Na njej sem bila največkrat v snegu, in ker ni bogve kako atraktivna turnosmučarska destinacija – same bolj pogojno smučljive hoste in lep vršni travnik, ki pa je prepoložen, da bi se na njem dalo pametno vijugati –, je posledično nimam najbolj v čislih. Toda izkazalo se je, da je otrokom pisana na kožo. Nekoliko dolgovezno je le cijazenje po dolgi gozdni cesti do Jureževe planine. Tam se začne kolovoz proti vrhu. Sicer je vražje strm, a še preden se mladina začne zares pritoževati, se izteče na prej omenjeni pravljični travnik.

Po vrhom Vošce, na sliki sta tudi oba "kužka".

Žal ni šlo čisto gladko. Poti smo se lotili z razširjeno žlahto, in ko je ženski del podmladka na strmini začel pešati, sem iz nahrbtnika izvlekla pomožni vrvici, da smo ju malo zamotili z »žičnico«. Hitro se je spremenila v »kužka«, ki sta ju punci vlekli za sabo, ampak posledično se je razvnel hud spor, katera bo imela katero barvo. Predmet poželenja je bila modra, in ker sta obe vrvici naši, si je Tastarejša vzela pravico odločanja. Sestrična jo je prosila in moledovala in jokala, mi smo pridigali, Tastarejša pa je neomajno vlekla svojo vrvico in se požvižgala na vse pritiske. Vdala se je šele po res hudem teženju in pristala, da bo objokani sestrični odstopila modrega kužka – ampak šele med sestopom! K sreči so bili na vrhu, kjer smo kako uro noreli na širokih travnikih, vsi kinološki spopadi pozabljeni. 

Martuljkova skupina za ozadje

Najdražji v akciji s svojim "tehno vlakom"

Še pogled nazaj na vrh Vošce

Martuljški & viharniki

Po mirnem prenočevanju pod Vršičem smo se v nedeljskem jutru namenili na Mavrinc (1562 m). Med malo bolj kompetentnimi pohodniki velja za lahkoten izletič, da se greš sprehodit, kadar se ti res nikamor ne da, kako urico ždiš na vrhu in se napajaš z razgledi. Tudi pred dvema letoma, ko smo bili na njem v troje, se mi ni zdel nič posebnega. Nanj smo sicer pritelovadili skozi Kumlehovo dolino, kar je bilo zaradi podrtih dreves (z otrokom v nahrbtniku) precej naporno, ampak hčerka je takrat še dremuckala v nahrbtniku in vse skupaj je minilo brez presežkov – z izjemo panoram, seveda. 

Ni treba, da je soba velika, da se po njej divja.

Panorama z Mavrinca spomladi 2016. Tokrat je bila le v silhueti.

Šele zdaj, ko je Tastarejša v celoti sama mobilna, sem spoznala, da Mavrinc za otroke ni prvovrstna izbira. Res je, da je nanj le dobrih 300 višinskih metrov vzpona, ampak pot vodi ves čas po gozdu, na nekaj mestih je kar izpostavljena ali sprana in na njej je precej ovir v obliki korenin in skal, ki jih odrasli niti ne zaznamo, krajše nožice pa se morajo precej namučiti. Dodaten minus pa je vrh. Za bolj ali manj zrele je že 3D-panorama od Špika do Prisojnika dovolj za vikend dozo nirvane, mladež pa na to ne trza (pa še tako mrčasto je bilo, da smo videli samo silhuete gora). Izkazalo se je, da je teren na vrhu preizpostavljen za prosto letanje naokrog. Malega sem preventivno navezala, kar mu ni bilo niti najmanj pogodu, in potem smo se kar hitro pobrali nazaj v dolino.

Pa da ne bom samo robantila čez naravne danosti Mavrinca. V resnici je bila tura blazen uspeh, saj so mi uho ves dan božale sladke besede, za katere sem že skoraj nehala upati, da jih bom kdaj slišala: »Sej bom šla sama, brez skrbi!« Po vseh borbah, ki smo se jih v zadnjem letu šli s hčerko, po vseh cviljenjih, »Ati, nesi me!«, pretvarjanjih, da je dojenčica, in skakanjih v naročje, je Tastarejša tokrat vso pot vztrajala sama. Sama je telovadila čez vse korenine, sama je lezla na vse skale, ki so paradirale mimo nas, ob tem pa je odklanjala vsakršno pomoč in se ni niti malo pritoževala. Dol je prišla žareča kot pav! Tako se je tokrat prvič zdelo, da pri njenih štirih letih prehajamo v novo ontogenetsko fazo: fazo samostojnega hodca. Upam le, da s temle zapisom ne bom scumprala regresije v večno vojno … 

Tastarejša v akciji. Sama.

Kar nekaj je za otroke sitnih mest.

Naš macesnov vikend se je končal z nepričakovanim afterpartyjem. Naložili smo se v avto, pričakujoč, da bosta oba otroka takojci zaspala. Ura je bila prava in utrujeni smo bili dovolj. Ampak ne. Tastarejša ni nehala čebljati, si izmišljevati tistih svojih pesmic in pravljic in nas kratkočasiti z nenehno aktivnostjo. Tudi Mali, ki ga je v nahrbtniku dvakrat zmanjkalo samo za kratek dremež in bi moral odspati še kako daljšo rundo, je bil vztrajno buden in prav dobre volje. Le nekajkrat je zazehal, in samo enkrat je začel tuliti – ko mu je kruta mama iz rok izpulila rdečo barvico, ki jo je ravno začel malicati (potem je bil še do večera po ustih strašljivo rdeč). Tako sta naju zabavala vso pot do doma, midva z Najdražjim pa sva se otopelo odzivala na njune domislice in ugotavljala, koliko je vredna tista urica njunega popoldanskega spanja, pa čeprav takrat samo v tišini ždiva v avtu … Na srečo otroka še ne poznata na uro, tako da smo se doma lahko spravili kar po skrajšanem postopku spat.

Refleksija po turi (kot se menda temu strokovno reče): Koča na Gozdu v hčerkini interpretaciji.
Tudi večina napisa je njeno delo.