Vzgojni izzivi

Seveda se je vzgoja izkazala za trši oreh, kot sem si predstavljala, ko sem v drobovju negovala svoj prvi fižolček. Takrat sem si mislila, da če ga imaš brezmejno rad in mu hkrati postavljaš primerne meje, se bodo po prvih letih tovrstnega inputa stvari uravnavale same od sebe. Kakopak to še zdaleč ni res, vzgoja kolikor toliko spodobnih človeških mladičev, ki bodo strumno korakali po poti v samostojnost, je vsakodnevna borba.

Še posebej, če ima predmet vzgoje vzkipljiv značaj, kot ga je po polovici starševskega dueta podedovala Tastarejša. Napadi ihte, trme, brezglavega cepetanja in narcističnega besnenja so pri njej na sporedu precej redno, še posebej, kadar so v igri kateri od primarnih problemov tipa utrujenost. Pri Malem imamo manj tovrstnih težav, zlasti znotraj materinsko-sinovske simbioze. Ojdipovski spopadi na liniji Najdražji–Mali pa večkrat rezultirajo v fizičnem nasilju – striktno enosmernem, kajti Najdražji ima za agresijo čisto premehko srce.

Vzgojni ukrepi, s katerimi skušava kultivirati naraščaj, so različni. Zbiranje črnih pik je še kar posrečeno, ampak kaj, ko nama z Najdražjim deljenje kazenskih točk ne gre najbolje izpod flomastra. Bolje se obnese zbiranje sončkov – en sonček za vsakokrat, ko dete premaga katerega od vnaprej določenih vzgojnih izzivov, in ko se jih nabere dovolj, sledi nagrada. Je pa res, da se mi je po prvi seriji na ta način zbranih sončkov zazdelo trapasto deliti nagrade za nekaj, kar bi moralo biti logično obnašanje, poleg tega je pa naša hiša tako polna igrač, da s takim sončkarjenjem pač ne moremo nadaljevati v nedogled.

Nazadnje nam je kar dobro deloval avstrijski izziv. Otrokoma so se v tamkajšnji trgovini zableščale oči ob pogledu na nemško govoreči mladini namenjene kičaste revije. Dogovorili smo se, da bosta dobila vsak svojo, če se bosta še dva dneva obnašala nadvse zgledno. »Jaz ne bom zmoooogeeeeel!« je presunljivo zatarnal Mali, a seveda je močnejši, kot je mislil. Dejansko sta se oba presenetljivo trudila. Celo igrače sta samoinicativno pospravljala in ves čas zaskrbljeno spraševala: »A bova dobila reviji? A ju bova dobila?«

Tudi če ju ne bi dobila – prav nobene škode ne bi bilo. Mali se je zakadil v sestavljanje priloženega Lego helikopterčka, Tastarejša pa v barvanje nekih manekenk. Po prvem navalu sreče me je zvlekla, da sem ji prevajala poneumljajoče članke o najlepših stajlingih in izmišljenih narisanih lepoticah z očmi, večjimi od polovice obraza, ki se na zabavi v maskah pogovarjajo o tem, kako skrbijo za svoje konje in kako iskrene prijateljice so vse med sabo … Po drugi strani pa me je ta kič okrepil v zavedanju, kako srečo imam, da je moja prvorojenka – v skladu s podedovanim materialom in svetlim domačim zgledom – bolj možačaste sorte in se ji niti sanja ne, kaj naj bi stajling sploh bil. Itak pa to ne bo trajalo, pritiski punčkaste okolice pač dodajajo svoje (in preden me krucifiksate, naj dodam, da je tako tudi prav!).

In napredek pri vzgoji? Počasen, a zaznaven. Se že zgodi, da kmalu po svojem histeričnem spektaklu Tastarejša svečno izjavi: »Zavedam se, da je bilo moje obnašanje neprimerno.« Tudi pisanje prikupnih opravičil majčkeno zaleže, toda verjetno poznate tisto alegorično moralko o grdih besedah, ki so kakor žeblji – ko žebelj potegneš iz lesa, luknja še vedno ostane, in ko se opravičiš … Zaenkrat se nam pa še najbolje obnese, da skrbimo za redno nahranjenost glavne akterke. Ni lakote, ni tečnobe!