V dobrem in zlu

Če ste kdaj čutili strast do starogrške mitologije - pa s tem ne mislim na Brada Pitta v kratkem krilcu in podobne hollywoodske kozlarije -, ste od nje gotovo odnesli zvrhano mero dobrega. Recimo polno glavo enciklopedičnih podatkov, ki so v življenju nadvse koristni in uporabni - pri križankah, na TV-kvizih in podobno. Moja naklonjenost antični tematiki sicer nikoli ni segla globlje od Petiškovih prirejenih zgodbic za otroke. Enkrat sem poskusila brati Homerja, ampak sem sklenila, da bi bil še telefonski imenik (v tistih letih so še obstajali) bolj zanimiv, in sem obupala. No, pa na TV-kviz se tudi še nisem prijavila, da bi svoje znanje vsaj malo unovčila.

Med vsemi bajkami mi je bila že v otroštvu najljubša tista o Filemonu in Bavcis. Kot vsi miti je tudi ta doživela toliko reciklaž, da se bere kot kliše, a vseeno, gre za stara, vdana si zakonca, ki sta ugodno rešila standardni božji test - edina sta bila, ki sta prijazno pogostila zakrinkanega nevemkaterega boga. Za nagrado sta si izprosila, da nobeden od njiju ne bi prej umrl kot drugi, in ko je prišla njuna ura, sta se hkrati spremenila v drevesi, ki sta se še po smrti dotikala s koreninami. Šmrc. Pa pravijo, da nisem romantična …

Deda in babi

Moj deda Jure in babi Zinka nikakor nista bila kot Filemon in Bavcis. Ne, kvečjemu kot pes in mačka. Tako različna sta si bila, da težko bolj. On šolan rudarski inženir iz gosposke družine, ki se je oblačil in včasih tudi obnašal kot najbolj smrdljiv klošar. Ona pa nizko izobražena, nikoli zares zaposlena mesarjeva hči, ki je vedno živela kot velika dama. Vsakokrat, ko je sedla v naš avto, smo ga morali temeljito prezračiti, tako nadišavljena je bila, in ni bilo naključje, da ji je rutica okoli vratu vedno pasala k jopici iz flisa, ko smo šli skupaj v hribe. Rojena za fino življenje!

Ne vem, kaj ju je sploh povezalo. Ona je verjetno padla na njegovo vranje črno grivo in ugleden položaj, on pa na njeno bujno oprsje, sočno zadnjico (oprosti, babi, ob takem pisanju se počutim skoraj bogokletno) in oster značaj. Vedno se je lepil na šorf ženske in babi Zinka je bila (prosto po Mlakarju) brika v pravem pomenu besede, pa čeprav iz Šiške. Majhna, a ostra kot žilet. Na začetku ju je gotovo združila tudi vzajemna ljubezen do hribov. Zato sta svoji hčerki v mladosti brez milosti vlačila na vrhove v okolici Trbovelj. Če ste šli iz doline na Kum ali Mrzlico, veste, da za otroke tam ni pretiranih atrakcij, zato je moja mama vzpete dele zemeljskega reliefa v otroštvu iskreno in globoko sovražila. Za vse, ki jo poznate, je to grozno zabavna misel. To je tako, kot da bi rekla, da sem hribe kdaj sovražila jaz …

Dedata in babi sem poznala sem kot par v najzrelejšem obdobju življenja in takrat sta bila res slaba reklama za zakon. Lajala in tulila sta drug na drugega, še posebej, če je bil prisoten kdo tretji. Takrat sta temu nič hudega slutečemu filtru razlagala, "kaj je spet naredil ta dec" oziroma "kakšna strašna baba je ona". Da je bila med njima kakršna koli povezanost, sem opazila le, ko je šla skoraj sedemdesetletna babi z nami na smučanje v Dolomite. Ker so bili to tisti prazgodovinski časi, v katerih še ni bilo mobilne telefonije in interneta, smo morali poiskati telefonsko govorilnico, da je vmes enkrat poklicala domov. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj, v avto pa se je vrnila zares prešerne volje. Svojega dedca je hitro malo pošinfala in bila ves večer vsa nasmejana.

Da sta bila, pa če sta se še tako sovražila, zares povezana v dobrem in zlu, smo videli šele na samem koncu. Le dober teden zatem, ko je umrl deda Jure, se je zaradi raka poslovila babi Zinka. Ne vem, ali je dojela, da Jurčka ni več. Morda je bilo vse skupaj zgolj naključje, romantik v meni pa verjame, da so bile njune korenine tako prepletene, da drug brez drugega nista mogla več živeti. Nista bila Filemon in Bavcis, bila pa sta Jure in Zinka.