sobota, 13. januar 2018

Neverjetna pustolovščina

Saj še sama ne bi verjela, če bi mi pred par leti kdo rekel, da bom kdaj soboto preživela na španciru po Piranu. Še dobro, da se vsaj tega kruha nisem nikoli zarekla, sicer bi me danes že spet napenjalo od presitosti, kajti prav v Piranu smo preživeli dan. Vključno s kofetkanjem na Tartinijevem trgu med italijanskimi damami v kvaziusnjenih hlačah, škornjih, ki bi bolj pristajali plačanim morilkam, in pravih pelcmantlih.

Klasična piranska panorama

Naneslo je pač, da smo soboto morali preživeti brez Najdražjega. Naš omiljeni Sv. Jakob bi bil zanesljiva izbira, ker vem, da bo Tastarejša vedno za, če ji ga samo rahlo omenim. A tokrat smo se morali izmakniti sluzavemu januarskemu vremenu in tako nas je odneslo vse do obale, kar je Tastarejšo še bolj osrečilo, saj je Pag, kamor hodimo na morje, sveti gral njenega obstoja. A naš lagodni piranski izlet je bil na trenutke že skoraj preekstremen: vožnjo do tja sem komaj zmogla, s tako silo mi je skupaj vleklo oči, izčrpane od prekratkih noči. Tudi Malemu se je zdelo predivje. Do sedaj je na terenu le enkrat užaljeno tulil, in to, ko je enkrat izza ovinka vanj butnil zoprno hladen in res močan jesenski veter. Tokrat je sceno ponovil, ko smo se šli slepe miši z burjo na Tartinijevem trgu, le da je bila vzrok vsemu skupaj popolna izčrpanost, ki pa se je srečno končala s spanjem v vozičku. Saj ga razumem, mene ogledovanje mest tudi takoj izcuza. Prav ponosna sem, da se je tako vrgel po meni …

Še ena ekstremna scena je bila v kavarni, kjer sem morala izvesti vse potrebne manevre, medtem ko mi je v naročju sedel mladič, ki vsako stvar, ki mu pride pod roke, poslini, malo potolče z njo in v končni fazi zabriše na tla. Ko je bil ta napor za nami, sem imela v želodcu večino vroče čokolade (z njo sem prelisičila Tastarejšo, da ni preveč nergala za sladoledom, ki ga res ni bilo nikjer videti), polovico toasta (minus šunka; ugotovila sem, da jo lahko prav elegantno izločim, Tastarejša pa jo zmaže kar na suho, ne da bi opazila, kdaj), nekaj obliznjenih žličk vrtne zelenjave s pirinimi testeninami (verjemite mi, otroške kašice zvenijo bolj okusno, kot zares so), dve žlički fruhtcverglna (tega je kar tako, za trening, odprla Tastarejša, a je Malemu na srečo kar teknil) in več kot polovico kosa torte (ta pa je bila edina že izvorno zame). Hm. Zdi se mi, da nam je natakarica računala sumljivo malo, a nisem mogla preveriti, ker je Mali račun pojedel. Raje ne omenjam, kaj je ostalo na mizi pod nami.

Selfi iz dvigala na parkirišču

Najekstremnejši napor pa je bil povratek v pregrešno drago parkirno hišo, ki ga je odredila Tastarejša, češ da je zaspana. Očitno je res bila, saj je skočila v bratov voziček in naslednjo minutko v njem že spala. Tako sem Malega stlačila v tisto zasilno nosilko banano, ki jo vlačim s sabo za take primere, in ga okorno nesla na trebuhu, z drugo roko pa sem rinila voziček s svojo veliko dondo. Tudi po klancih gor. In celo lulati mi je uspelo v tem stanju! Dragi starši, ki imate več kot enega otroka, RES vas občudujem, da vam uspe preživeti prvo leto, dokler vsi mladiči ne postanejo vsaj približno mobilni. Meni je to strašno naporno ...

Če potegnem črto pod to našo neverjetno pustolovščino, je bilo pa vredno. Že zaradi zanosnega veselja, s katerim je hčerka prizadevno metala kamne pod pomolčič, in zaradi pristnega navdušenja, s katerim je proti morju zaštartal sine. Komaj sem ga zadržala, da me ni povlekel kar vanj … Njegova ljubezen do vode traja še od njegovih zgodnejših dni na morju, ko ga je sestrica na plaži malo objestno pošpricala, Mali pa se ji je v odgovor zares veselo nasmejal. Ali obstaja učinkovitejše sredstvo proti podlim nakanam, kot je prešeren smeh?

Bratsko-sestrsko kobacanje

In na koncu dneva je zanimivo opazovati, kako se moji hčerki svet širi in sestavlja v celoto, kakršno poznamo odrasli. Pa kako čisto vsega vendarle še ne razume. Zvečer me je namreč vprašala: "Kje smo bili danes, mami? A na Pagu?" Ja, težko je dojeti, da obstaja še katero drugo morje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...