Še en fiasko na Rogli

O čofotanju po smučišču, tečnih starih babah in Histeriji 2.0

Pa saj ne morem reči, da je bil naš vikend na Rogli popoln fiasko. Ne nazadnje sta Tastarejša in Najdražji dve uri smučala, in Tastarejša se je celo prvič – in zelo uspešno – sama vozila na pravi vlečnici! In zvečer smo se vsi štirje kopali v bazenu in je Mali norel od sreče. Njegovi »skoki« v vodo (oz. moje naročje v vodi) so bili še precej začetniški, a toliko prisrčnejši. Tako da vse res ni bilo čisto slabo. Ampak glavnina vikenda je pa bila v stilu mojih dosedanjih pohorskih poskusov, ki mi zaenkrat še niso dopustili, da bi mi te širne hoste kakor koli prirasle k srcu. 

Letošnji zimi primerno so tudi pobočja med apartmaji noro bela ...

Kot prvo je bil tu naš apartma. V stanovanjcu korporacije, v kateri je zaposlen Najdražji, smo bili že lani poleti, in čeprav je bilo v nekakšni kleti, mu nismo imeli kaj očitati. Tokrat pa smo najagali na mansardno garsonjero. To, da sta njena skromna kvadratura in nerodna izvedba dopuščali odlaganje stvari le na vrh kuhinjskih omaric, ostalo pa je pretežno romalo na tla, bi še nekako pogoltnili – za dve noči nas pa že ne bo konec, tudi če nimamo pravega prostora za igranje, kajne? Ampak da zdizajniraš podstrešno stanovanje s precejšnjim številom oken, ki so tako skrita pod nagnjeno streho, da je celo sredi najbolj slepeče sončnega dne v polmraku, no, za to pa sama neumnost že ne more zadostovati, za to se moraš pa že pošteno razmisliti! Večino notranjega časa smo zato raje viseli v igralnici hotela Planja, ki pa je bila glede na lansko navdušujoče stanje letos žalostno oskubljena. 

Drvenje na polomljenem poganjalčku v hotelu.
Po klancu navzdol. Jao meni!

Drugič: Najdražji in Tastarejša sta sicer smučala, toda midva z Malim nisva imela v gozdnatih višavah kaj početi. Kakih dvakrat sva se s sankami (napol ilegalno, ob robu smučišča) spustila po sočni plundri, potem pa se sine ni več hotel sankati (mu dam čisto prav, res je bilo mizerno). V glavnem sva se samo še sprehajala med nabasanim, asfaltiranim parkiriščem in plundrastičnim smučiščem. Dejavnost, ki je Malemu ob tem še najbolj dišala, je bilo čofotanje po curljajočih potočkih in cedečih se lužah sredi snega. S tem početjem se – ob njegovem, ne nepremočljivem obuvalu – nisem najbolj strinjala, tako da sva imela kar nekaj konfliktov, ki so se bolj ali manj brutalno končali. 

Pokriti tekoči trak - enkrat sva se skozenj (na dovoljeni šverc) peljala tudi midva z Malim.

"Zimska" idila.

Potočki in luže so bili neskončno mamljivi.

Tretjič: bazen v hotelu Planja je bil precej bolj pri roki kot zreške terme, do katerih se nam ni ljubilo cijaziti. Toda ta, malo večja banja je bila nabito polna razgrajajočih, do skrajnosti nevzgojenih družin. Večino časa v (pre)mrzli vodi sem samo nergala, zakaj tako špricajo in na veliko skačejo v vodo, da to je pa ja prepovedano in da to res ni za nikamor, zakaj da nimajo kakega reševalca oz. osebe z vsaj približno avtoriteto, ki bi naredila mir … Samospoznanje, da sem navadna tečna stara babnica, pa ni najbolj osrečujoče!

V nedeljo zjutraj je bilo vreme tako viharno vetrovno, da nam ni ostalo drugega, kot da smo se usedli v avto in se odpeljali naravnost domov. Pohorski vikend smo tako predčasno zaključili že ob enih popoldne.

Zdaj pa pridemo še k elementu, ki je najbolj začinil naš tokratni pohorski lonec: Histerija 2.0 z mojo starejšo hčerko v glavni vlogi. Najprej kratka razlaga poimenovanja: Histerija 1.0 se je je lotila okrog drugega leta in se je še zdaj najbolj spominjamo po incidentu »Kamenčke jedla bi!«, ko je na parkirišču v Škofji Loki tri četrt ure tulila in vreščala, ker ji nisva dovolila jesti kamnov z ulice. Ta razvojno pogojena trma se je z rojstvom Malega začinila z ljubosumjem in nadgradila v Histerijo 1.1. Zdaj, več kot leto potem, je pa Tastarejša intelektualno in verbalno že toliko bolj razvita, da gre pri trenutni verziji Histerije res že za številko 2.0. Vsak dan smo bili namreč deležni kričanja, tuljenja in zmerjanja. Pojavljali so se zaradi povodov, ki jih je nemogoče predvideti – denimo zato, ker ji menda nihče ne zna pravilno natakniti nogavic. Ker že toliko let živim s koleričnimi značaji, vem, da je tisto, kar zblebečejo v napadu besnila, najbolje kar takoj pozabiti – če bi analizirala vse grdobije, ki jih je v afektu izrekla Tastarejša, še kar nekaj časa ne bi prišla k sebi.

Z Najdražjim sva poskusila ves običajni starševski nabor: jo miriti, tolažiti, ji prigovarjati, jo zmerjati, se pogajati, obljubljati, nagrajevati in groziti, pa nič ne deluje. Edino, kar zaleže, je, da jo nekaj časa stiskam k sebi in ji govorim, kako jo imam rada in kako je moja najljubša princeska, pepelka in podobno. Če si na otroka pošteno jezen, to ni tako enostavno izvedljivo, zato se običajno ne morem vzdržati kake zabeljene pridige. Z Najdražjim pa ob tem vneto tuhtava, kako naj sankcionirava takšno nesprejemljivo obnašanje. Najdražji se najbolj nagiba k šeškanju po nagi riti (moj mili, blagi Najdražji!!!), medtem ko meni bolj diši polivanje z mrzlo vodo. Se pa bojim, da je ta ukrep preveč nepraktičen. Z mokrim otrokom je pač toliko sitnosti …

Posebej slikovita je bila zadnja histerija tega tipa, ki se je po izbruhu besa, ker sva po kopanju v bazenu od hčerke zahtevala, da se med sprehodom do apartmaja obleče v jopico in bundo, razvlekla še na celo noč. Punca je zaspala sama, ampak hudo užaljena, ter se še užaljena in jezna zbudila. Kar nekaj tolaženja je bilo treba, da smo njene možgane spet utirili v normalno delovanje. Potem pa se je za prezgodnji pubertetniški izpad oddolžila z neponarejeno otroško prisrčnostjo. Pred par meseci smo namreč uvedli akcijo zbiranja sončkov. Vsakokrat, ko je zvečer zaspala sama, ne da bi ob njej ždela Najdražji ali jaz, smo narisali enega, in ko bi zbrala deset trofej, bi dobila nove lego frendice. Zadeva je propadla, ker nove lego frendice dobi od dobronamernih sorodnikov vsakih nekaj tednov brez vsakršnega truda in ker smo s takšnim uspavanjem vztrajali samo tri večere. Vsaki dve minuti me je namreč klicala k sebi ali pa skakljala k meni v sosednjo sobo, tako da smo preizkus predčasno prekinili.

Ko smo zdaj Tastarejši razložili, kak cirkus je delala zvečer in kako je med užaljenim hlipanjem zaspala sama, je od nekod priplaval spomin na že pozabljene sončke in kar zasvetile so se ji oči: »A sama sem zaspala? A to pomeni, da sem dobila enega sončka?« Hja, njeni logiki niti ne morem oporekati.