Če bi morala izbrati eno samo igračo, ki bi jo za svoja otroka vzela na polet do Marsa ali v kako podobno absurdno situacijo, do katere k sreči nikoli ne bo zares prišlo, bi bilo to legokocke. Sicer smo trenutno še na duplotu, ampak saj razumete, za kaj gre. S to najuniverzalnejšo, najkreativnejšo od vseh naših igrač se Tastarejša zabava že od enega leta, Mali se ji pa tudi z veseljem pridružuje. Šment je samo v tem, da moja otroka, ki sta drug z drugim tako ljubeča, pri kockah trenutno ne moreta priti skupaj, tako pač hoče njun razvoj. Trikrat na dan me torej prime, da bi zgrabila vse kocke in jih vrgla med škatle v teminah podstrešja, kar je približen ekvivalent temu, da bi jih dala v smetnjak. Kajti trikrat na dan se sliši najprej en cvilež, hip zatem mu sledi še drugi, potem Tastarejša zavrešči "Mamiiiiiii! Spet mi podira!", Mali pa ves slinast prituli k meni v kuhinjo. Komaj čakam, da bo še on začel špecati ...
Saj razumem hčerkino frustracijo. Z matematično natančnostjo in materinsko prizadevnostjo sestavlja svoje gasilske postaje, vrtce in sorodne, otrokom bogovske ustanove, Mali pa ves vzhičen pridrvi k njej - in ji zadevo z enim renčečim "Aaaaaaaa" razsuje. Že res, da jo nazaj sestavimo v približno petih sekundah, a verjamem, da ji ni prijetno. Če bi ji moje razlage, da mora Mali kocke stokrat podreti, preden jih bo znal sestaviti, nudile toliko tolažbe, kot jo pihanje na buško, nam ne bi bilo hudega, na žalost pa je pihanje še vedno razred zase. Malega včasih zamotim s tem, da mu na hitro zgradim nekaj, kar lahko mirno podre, a ga zanima samo prepovedani sad. Zadnje dni nam gre sicer malo bolje, ker je odkril, kako se pri kockah odpirajo in zapirajo vratca, tako da mu lahko dam nekaj dela s skrivanjem eksotične duplo favne v duplo hiške in ima Tastarejša vsaj nekaj minut miru.
So nam pa kocke vsaj malo rešile današnji tmurni dan, ko je bilo vreme tako brezupno, da še mene ni mikalo nikamor ven. Najdražji se je kar čudil, ko je bila ura že poldan, jaz pa še nisem sitnarila, kam gremo in kdaj. Ven smo se le spakirali, in sicer na KockeFest, ki ga je organizirala slovenska LEGO skupnost. Potekal je v Osnovni šoli Koseze - ah, nostalgija! Tla na hodniku so še vedno enake barve kot v časih, ko se je šola še imenovala po misterioznem Veljku Vlahoviću (to je barve bruhanja), stranišče je še enako kot takrat, ko sem se tu polulala, osrednja razstava kock je bila pa v šolski jedilnici, v kateri sem pred davnimi leti travmirala, ker si nisem znala zavezati rdeče rutice, in potem vendarle postala pionirka. Samo nekam manjše se mi je zdelo vse …
Na festivalu smo vsi našli nekaj zase. Tastarejša se je najbolj predala škatli z legokockami. Gradnje hiše se je lotila s tako smrtno resnostjo, da ni videla ne slišala prav ničesar okoli sebe. Ko je Mali zagledal kup duplokock, namenjen igranju, je divje brcal svoje ooooooje, da mi ga je komaj uspelo sleči. Kot običajno se je potem obnašal prav uglajeno in drugim otrokom ni prav ničesar podiral, jo je pa hitro oddrobil malo naokrog in sva morala desetkrat prehoditi rampo, ki vodi iz šolske jedilnice. Gor in dol, gor in dol. Sitno je le to, da je rampa prav ozka, na njej pa ves čas promet, tako da sva povzročila kar nekaj zamaškov. In tudi ko je bil že tako zaspan, da je kar stekleno gledal, me je odvlekel še na deset sprehodov po stopnicah v klet. Obnemogel je šele na poti do avtomobila, pa še pri tem se je upiral in je zaspal, ko je še "pomagal" držati moj dežnik.
Srečelov, ki nadomešča vstopnino, je čisto ogrel Najdražjega, ko je na polici zagledal glavne nagrade, neke fensišmensi komplete legokock. Kar nekaj srečk smo kupili, a sreča seveda ni bila na naši strani. Ker pa je vsaka srečka dobitna, smo se domov vrnili s šestimi vrečkicami bizarno oblikovanih ali pobarvanih legokock, s katerimi si, dokler nimamo neke bolj zdrave osnove, nimamo kaj pomagati. Vseeno je bila Tastarejša zadovoljna, saj smo jih spravili v lično aluminijasto škatlo in bodo v njeni sobi zdaj čakale na čase, ko bo Mali svet začel dojemati še kako drugače kot samo preko ust. Mene je pa najbolj navdušilo osebje KockeFesta, sami ljubeznivi, prijazni in svoji strasti predani posebneži. Eden od njih mi je zatrdil, da ja, seveda so med njimi tudi punce, ampak kolikor sem videla, so bile zadolžene za bolje sekundarne stojnice. Opravičujem se, če bom koga prizadela, a vseeno verjamem, da so tisti Lego Technic tovornjaki in filigransko izdelane makete bolj moško področje.
Za konec pa še zgodbica, ki nima zveze s kockami, pač pa z uvodoma omenjeno hčerkino materinsko prizadevnostjo. Ko sva se zvečer ukvarjali z njenim najljubšim opravilom, reševanjem nalog (od tod moji strahovi, da bo taka piflarka kot njena mama), je bila ena od njih taka, da je morala na list narisati, kaj si najbolj želi. Če bi bila misica, bi rekla "svetovni mir", če bi bila normalno razgledan odrasli, bi bila v hudi zadregi, ona je pa najprej začela risati žogo. Od kod ji to, ne vem, žog imamo res veliko in sploh jih ne opazi. Potem se je pa žoga spremenila v človeka in pojasnila mi je, da si želi otroka.
Jaz: "A res? Koliko otrok boš pa imela?"
Tastarejša: "Ne vem še, šest ali pet. … Pet."
Število me je malo osupnilo. "Kdo pa bo oče tvojih otrok?"
Tukaj pa ni oklevala: "Sigurno Val." To je tisti fletni fantič iz vrtca, ki je nekaj časa z njo delil gasilsko strast, zdaj ga pa odnaša bolj v spidermanovske vode. Malo sem bila olajšana, kajti zadnjič mi je razlagala tudi, da se bo poročila z Lidijo iz vrtca. Saj ne rečem, podpirala jo bom pri vseh njenih odločitvah, toda če namerava imeti pet otrok, jih bo morda enostavneje zaploditi v heteroseksualni zvezi.
Najin pogovor je potem zaplaval v bolj fantazijske vode, ko sem izvedela, da bo imela otroke čez šest dni, da bojo živeli v stolpnici, da bojo imeli balkon in teraso in da bojo imeli do stanovanja kar lestev. In dvigalo. Potem je pa Mali začel razgrajati na drugem koncu sobe in se je moje okno v prihodnost zaprlo. Kakršna koli že bo, ne dvomim, s čim se bojo pri meni igrali moji vnuki. S kockami, kajpak.
 |
| Smrtno resna na KockeFestu |
Saj razumem hčerkino frustracijo. Z matematično natančnostjo in materinsko prizadevnostjo sestavlja svoje gasilske postaje, vrtce in sorodne, otrokom bogovske ustanove, Mali pa ves vzhičen pridrvi k njej - in ji zadevo z enim renčečim "Aaaaaaaa" razsuje. Že res, da jo nazaj sestavimo v približno petih sekundah, a verjamem, da ji ni prijetno. Če bi ji moje razlage, da mora Mali kocke stokrat podreti, preden jih bo znal sestaviti, nudile toliko tolažbe, kot jo pihanje na buško, nam ne bi bilo hudega, na žalost pa je pihanje še vedno razred zase. Malega včasih zamotim s tem, da mu na hitro zgradim nekaj, kar lahko mirno podre, a ga zanima samo prepovedani sad. Zadnje dni nam gre sicer malo bolje, ker je odkril, kako se pri kockah odpirajo in zapirajo vratca, tako da mu lahko dam nekaj dela s skrivanjem eksotične duplo favne v duplo hiške in ima Tastarejša vsaj nekaj minut miru.
So nam pa kocke vsaj malo rešile današnji tmurni dan, ko je bilo vreme tako brezupno, da še mene ni mikalo nikamor ven. Najdražji se je kar čudil, ko je bila ura že poldan, jaz pa še nisem sitnarila, kam gremo in kdaj. Ven smo se le spakirali, in sicer na KockeFest, ki ga je organizirala slovenska LEGO skupnost. Potekal je v Osnovni šoli Koseze - ah, nostalgija! Tla na hodniku so še vedno enake barve kot v časih, ko se je šola še imenovala po misterioznem Veljku Vlahoviću (to je barve bruhanja), stranišče je še enako kot takrat, ko sem se tu polulala, osrednja razstava kock je bila pa v šolski jedilnici, v kateri sem pred davnimi leti travmirala, ker si nisem znala zavezati rdeče rutice, in potem vendarle postala pionirka. Samo nekam manjše se mi je zdelo vse …
 |
| Fotka ni bogve kaj, lahko pa vidite, da nismo bili sami! |
Na festivalu smo vsi našli nekaj zase. Tastarejša se je najbolj predala škatli z legokockami. Gradnje hiše se je lotila s tako smrtno resnostjo, da ni videla ne slišala prav ničesar okoli sebe. Ko je Mali zagledal kup duplokock, namenjen igranju, je divje brcal svoje ooooooje, da mi ga je komaj uspelo sleči. Kot običajno se je potem obnašal prav uglajeno in drugim otrokom ni prav ničesar podiral, jo je pa hitro oddrobil malo naokrog in sva morala desetkrat prehoditi rampo, ki vodi iz šolske jedilnice. Gor in dol, gor in dol. Sitno je le to, da je rampa prav ozka, na njej pa ves čas promet, tako da sva povzročila kar nekaj zamaškov. In tudi ko je bil že tako zaspan, da je kar stekleno gledal, me je odvlekel še na deset sprehodov po stopnicah v klet. Obnemogel je šele na poti do avtomobila, pa še pri tem se je upiral in je zaspal, ko je še "pomagal" držati moj dežnik.
Srečelov, ki nadomešča vstopnino, je čisto ogrel Najdražjega, ko je na polici zagledal glavne nagrade, neke fensišmensi komplete legokock. Kar nekaj srečk smo kupili, a sreča seveda ni bila na naši strani. Ker pa je vsaka srečka dobitna, smo se domov vrnili s šestimi vrečkicami bizarno oblikovanih ali pobarvanih legokock, s katerimi si, dokler nimamo neke bolj zdrave osnove, nimamo kaj pomagati. Vseeno je bila Tastarejša zadovoljna, saj smo jih spravili v lično aluminijasto škatlo in bodo v njeni sobi zdaj čakale na čase, ko bo Mali svet začel dojemati še kako drugače kot samo preko ust. Mene je pa najbolj navdušilo osebje KockeFesta, sami ljubeznivi, prijazni in svoji strasti predani posebneži. Eden od njih mi je zatrdil, da ja, seveda so med njimi tudi punce, ampak kolikor sem videla, so bile zadolžene za bolje sekundarne stojnice. Opravičujem se, če bom koga prizadela, a vseeno verjamem, da so tisti Lego Technic tovornjaki in filigransko izdelane makete bolj moško področje.
 |
| Mali v razdiralnem elementu |
 |
| Ne, ni Mali - Tastarejša pri dobrem letu |
Za konec pa še zgodbica, ki nima zveze s kockami, pač pa z uvodoma omenjeno hčerkino materinsko prizadevnostjo. Ko sva se zvečer ukvarjali z njenim najljubšim opravilom, reševanjem nalog (od tod moji strahovi, da bo taka piflarka kot njena mama), je bila ena od njih taka, da je morala na list narisati, kaj si najbolj želi. Če bi bila misica, bi rekla "svetovni mir", če bi bila normalno razgledan odrasli, bi bila v hudi zadregi, ona je pa najprej začela risati žogo. Od kod ji to, ne vem, žog imamo res veliko in sploh jih ne opazi. Potem se je pa žoga spremenila v človeka in pojasnila mi je, da si želi otroka.
Jaz: "A res? Koliko otrok boš pa imela?"
Tastarejša: "Ne vem še, šest ali pet. … Pet."
Število me je malo osupnilo. "Kdo pa bo oče tvojih otrok?"
Tukaj pa ni oklevala: "Sigurno Val." To je tisti fletni fantič iz vrtca, ki je nekaj časa z njo delil gasilsko strast, zdaj ga pa odnaša bolj v spidermanovske vode. Malo sem bila olajšana, kajti zadnjič mi je razlagala tudi, da se bo poročila z Lidijo iz vrtca. Saj ne rečem, podpirala jo bom pri vseh njenih odločitvah, toda če namerava imeti pet otrok, jih bo morda enostavneje zaploditi v heteroseksualni zvezi.
Najin pogovor je potem zaplaval v bolj fantazijske vode, ko sem izvedela, da bo imela otroke čez šest dni, da bojo živeli v stolpnici, da bojo imeli balkon in teraso in da bojo imeli do stanovanja kar lestev. In dvigalo. Potem je pa Mali začel razgrajati na drugem koncu sobe in se je moje okno v prihodnost zaprlo. Kakršna koli že bo, ne dvomim, s čim se bojo pri meni igrali moji vnuki. S kockami, kajpak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar