Strahovi

Sredi noči me je zbudil hrup iz pritličja. Prvi hip sem ga skušala odgnati kot nekaj, kar me sploh ne zadeva, potem pa je mojim slabotnim nočnim možganskim zmožnostim le uspelo potuhtati, da pa mogoče me, ker se je še kar nadaljeval. Aha, verjetno spet Najdražji blodi naokoli kot naš hišni strah (le da s telefonom v roki namesto leščerbe) in preverja, ali so vse kravce v štalci in podobno. Ampak Najdražjega sem vendar slišala globoko dihati nekje za Malim, ki je zavzel večino postelje. Za vsak slučaj sem še preverila z nogo in na spodnjem delu ležišča brez dvoma zatipala stopala, ki so pripadala odraslemu moškemu. Šit, zdaj me je pa že začelo skrbeti. Ko se je iz pritličja še zaslišalo, kako je nepovabljeni gost meni nič, tebi nič potegnil vodo na stranišču, sem pa skočila pokonci. Utrip mi je narastel v nezdrave višave in v paniki sem stresla možička: "Nekdo je spodaj!"

Najdražjega je izstrelilo iz postelje. Oddrvel je v pritličje, jaz pa sem čisto iz sebe čakala v predsobi in komaj utišala besneče srce, saj sem vendar hotela slišati, ali bo spodaj prišlo do spopada z vlomilcem.

Medvedki, s katerimi je Tastarejša porisala dobršen del zvezka. Kot sklepam iz umetničinih komentarjev, so čisto prijazni, meni so se pa njihovi strašni zobje naselili v nočne more!

Pa seveda ni prišlo. Samo moja mama je bila, ki nam je - kot sva se dogovorili, samo da sem pozabila - ob nečloveški uri na poti v hribe nadvse ljubeznivo in obzirno pripeljala velepomembne stvari, ki smo jih pozabili pri njej. Med drugim trikotno ruto iz prve pomoči, ki Tastarejši trenutno služi kot "kuharski" predpasnik. Ko je nekaj ur prej ugotovila, da je nima, je bil cel halo in komaj mi jo je uspelo zamotiti s pravim predpasnikom.

Potem ko sem se pomirila, me je štorija seveda zelo zabavala, in jaz ne bi bila jaz, če ne bi takoj zjutraj Tastarejši s svojim entuziastičnim tonom, ki se mu skušam izogibati, ker se ga ponavadi kar malo ustraši, začela razlagati: "A veš, kdo nas je obiskal ponoči?"

Še v istem hipu sem se ugriznila v jezik. Trapa babja, kaj pa počenjaš, a zdaj bi rada pa še otroka napsihirala? Da se bo uboga reva, ki ji domišljija dela na polno, bala še vlomilcev!? Ampak bilo je prepozno, bedarija je bila izrečena. Tastarejša pa … Oči so se ji kar zasvetile od navdušenja in takoj ji je bilo jasno: "A zajček?"

Evo. Večino časa, kadar smo v hiši brez Najdražjega, Tastarejša za vsak nenavaden zvok v paniki skoči na kavč, ker se tako boji medveda in/ali volka, in se brez spremstva ni pripravljena premakniti niti do meter oddaljene omare. Ne pomagajo ne razlage ne tolažbe ne prepričevanja ne ekspedicije, na katerih ji dokažem, da v naši hiši vsaj zaenkrat, razen pajkov, moljev, komarjev in sem ter tja kake bolhe, zverin ni. Tokrat, ko je bilo v resnici bolj strašljivo, pa se je ona lepo mirno razveselila zajčka. Glede na sezono predvidevam, da velikonočnega, ker se v naši hiši o zajcih prav veliko ne pogovarjamo. 

Ni kaj, otroci te pa res vedno presenetijo.