sobota, 03. marec 2018

686 dni

Končno se mi je posvetilo, zakaj sem prejšnja leta tako stoično prenesla brez turnega smučanja. Ne, ni bilo zaradi moje psihične moči, pač pa samo zaradi tega, ker ni bilo snega. Lahko je biti vzdržen, ko je okoli tebe vse zeleno (ali pač rjavkasto), letos, ko se vse duši pod snegom in ljudje smučajo celo v kraške pojave, me pa od smučarske abstinence daje že prava tresavica! Globoko v obupu sem izračunala, da sem nazadnje stala na smučeh pred več kot 680 dnevi. A si predstavljate - skoraj dve leti!? Res je bil že skrajni čas za hitro dozo.

Najdražji v vršni difuzi

Na srečo so se uskladili zvezde, planeti, urnik našega varstva, zrelost mojega Malega in predvsem moja pripravljenost, da izstopim iz vloge posesivne matere. Saj z Malim sva bila že večkrat ločena, a v glavnem le za kak obisk pri zobozdravniku, frizerju ali sorodne, zame ne ravno sproščujoče medicinsko-higienske dejavnosti. Ker z Najdražjim nisva vedela, kako bo vse skupaj izpadlo, sva izbrala čim bližjo, čim krajšo varianto, in to v prav neapetitlih vremenu, tako da tudi varstvo, ki ob vikendih sicer leta po hribih, ni imelo prevelikega cmoka v grlu, češ kaj da zamuja.

Na Črnivcu, kjer smo se zbasali iz avta in se namenili na Kranjsko reber oz. Vrh Kašne planine (1435 m), je bilo oblačno in celo rahlo je snežilo, začuda pa ni pihalo, kot je na tem prelazu (in vseh drugih, kolikor vem) običajno. Po tolikšni smučarski pavzi sva imela z Najdražjim kar malo treme, kaj vse je treba navleči nase, vseeno pa je bilo bistveno manj naporno, kot kadar otroka pripravljava za enourni sprehod … In priznajmo, tudi moj brat, ki se nama je pridružil in je smučarsko trenutno v precej boljši formi, ni bil dosti spretnejši pri pripravah! Strahovi o fizični zarjavelosti so bili odveč, Najdražjega je odneslo naprej po smučini, kot da bi imel raketo v … saj veste, kje, in počasnejša čvekača sva le nekajkrat v megli zaslutila njegov obris. Midva z bratom pa sva po poti obdelala marsikaj, od družinskihsituacij vseh znancev do sodobne popularne scene (glede na to, da sem v zadnjem letu videla, če malo zaokrožim, kakih pet filmov, sem se pri tem držala bolj v ozadju). Novost v najinem repertoarju je bilo nehoteno tekmovanje, kateri od naju zna več otroških pesmic. Ker imamo mi doma vse tri dele Enci benci na kamenci, oni pa samo dva, bi seveda gladko zmagala, tako da škoda, da sva se tako hitro ustavila. Med vsem gobezdanjem se mi je pa vendarle uspelo zavedati, kako zelo sem to pogrešala. Kako lepo je biti v globoki, hribovski zimi, kako prijetno se je vzpenjati v meglenem sneženju, kako osvobajajoče je, da sem za nekaj kratkih uric spet lahko samo jaz!

Vriskanje na vršnih travnikih

Ga najdete med smrekami?

Malo ceste

Do avta, jasno

Prva smuka po 686 dneh bi se mi seveda zdela krasna, pa četudi bi bila po najhujši skorji, a po nekem božanskem krompirju smo bili nagrajeni z najslajšim pršičem. Takoj sem ugotovila, da smučati še znam in da je smučanje še vedno orgazmična zadeva. Tudi Najdražji, ki ima za sabo tako kratko smučarsko kariero, da se mu najbolj kul od vsega še vedno zdi smuk preža, je elegantno vijugal in brat je bil videti zadovoljen, ko je s telefonom v roki ugotavljal, kje se bomo lotili najboljše linije med smrekami. Do avta smo tako vsi trije privriskali. Najina dotrajana turnosmučarska oprema, sem in tja poflikana z lepilnim trakom, je preživela, kot so tudi najine mišice, ki so jo začuda odnesle brez hujšega musklfibra. Seveda pa se me je takoj s prihodom v avto lotila levinjasta nervoza in morali smo oddrveti preverit, kako je skoraj desetmesečni sine preživel tako dolgo dojiljino odsotnost.

Hm, Mali me je čisto razočaral. Ko sem stopila skozi vrata, se mi je sicer veselo nasmejal, potem pa je mirno sedel naprej na kuhinjskem pultu poleg Babice in glodal jabolčni olupek. Nobenega dramatičnega skoka v naročje in sestradanega prisesanja na moje prsi … Hud udarec za materinsko samopodobo! Zvečer sem pa spet ugotovila tisto, kar sem med drugo porodniško že malo pozabila - koliko lažje je biti iskreno vesel druženja z otroki, če z njimi nisi čisto vsako minuto dneva.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...