petek, 05. februar 2021

Pogled v prihodnost

Petek popoldne. Na igrišču sva sami s Tastarejšo. Guncam jo na mreži in na pol poslušam, medtem ko ona veselo čveka.

»Ne lani, ampak eno leto prej, dva devetnajst,« izjavi in me hitro povrne v realnost. Od kdaj pa zna razpravljati o letnicah? Ampak jadrno se preusmeri v prihodnost: »Mami, kdaj bo leto 2100?«

»Uuuuu, to bo pa čez veliko veliko časa, ko boš ti že zelo stara gospa, mene pa ne bo več.« Razpredam naprej: »Mogoče se boš pa leta 2100 spomnila, kako si se kot majhna punčka enkrat guncala s svojo mami« – sledi nekaj izrazov medsebojne naklonjenosti, ki jih zaradi plehkosti pisnega medija raje ne navajam – »in sva se pogovarjali o tem, kaj bo leta 2100.«

Ob tem holivudskem fastforvardu, ko bo – če bo! – moja hčerka stara stara gospa, na svetu brez staršev, me zagrabi taka otoža, da mi v oko priteče celo nekakšna kaplja in raje utihnem. Čez hipec ali dva pa opazim, da je Tastarejša skrotovičena v čudno pozo. In da joka!

»Ta prstek me boli,« zatarna. Prstek, japajade. Zgrabim jo v naročje, odvlečem do prve klopce in potem se zaradi tega pogleda v prihodnost nekaj časa skupaj cmeriva. Glavno, da je s prstkom vse v redu!



Ni komentarjev:

Objava komentarja

Polna hiša pištol

»V moji hiši pištol že ne bomo imeli,« sem kot liberalna, humanistično izobražena mama vehementno oznanjala – vse dokler nisem dobila moškeg...