petek, 5. februar 2021

Pogled v prihodnost

Petek popoldne. Na igrišču sva sami s Tastarejšo. Guncam jo na mreži in na pol poslušam, medtem ko ona veselo čveka.

»Ne lani, ampak eno leto prej, dva devetnajst,« izjavi in me hitro povrne v realnost. Od kdaj pa zna razpravljati o letnicah? Ampak jadrno se preusmeri v prihodnost: »Mami, kdaj bo leto 2100?«

»Uuuuu, to bo pa čez veliko veliko časa, ko boš ti že zelo stara gospa, mene pa ne bo več.« Razpredam naprej: »Mogoče se boš pa leta 2100 spomnila, kako si se kot majhna punčka enkrat guncala s svojo mami« – sledi nekaj izrazov medsebojne naklonjenosti, ki jih zaradi plehkosti pisnega medija raje ne navajam – »in sva se pogovarjali o tem, kaj bo leta 2100.«

Ob tem holivudskem fastforvardu, ko bo – če bo! – moja hčerka stara stara gospa, na svetu brez staršev, me zagrabi taka otoža, da mi v oko priteče celo nekakšna kaplja in raje utihnem. Čez hipec ali dva pa opazim, da je Tastarejša skrotovičena v čudno pozo. In da joka!

»Ta prstek me boli,« zatarna. Prstek, japajade. Zgrabim jo v naročje, odvlečem do prve klopce in potem se zaradi tega pogleda v prihodnost nekaj časa skupaj cmeriva. Glavno, da je s prstkom vse v redu!



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Slej ko prej se zgodi ...

Če dovolj pogosto pakiraš opremo za več kot enega uporabnika, se slej ko prej zgodi, da končaš tako kot jaz na spodnji sliki. Saj pravzaprav...