Zakaj že?

Že med spomladansko zaporo je bilo znotrajobčinsko zaporništvo protikoronska poteza, ki me je najbolj vrgla iz tira. Dejansko lahko vse preostale ukrepe (vsaj do neke mere) sprejmem kot smiselne, zapora občin me pa še ni prepričala. Ajde, priznam, da pomaga omejevati druženja, a če imaš kanček zdrave pameti, tega itak ne počenjaš. Toda kako je lahko to, da se moramo vsi sonca in gibanja željni Ljubljančani gnesti po Tivoliju, Golovcu in Šmarni gori, kar koli drugega kot krivično, bedasto in celo epidemiološko nevarno?

V MOL imamo pravzaprav srečo. Kar nekaj območij imamo, ki imajo z mestom kaj malo skupnega. Moja žlahta v občinicah na drugi strani Rašice je recimo v veliko hujši godlji … Spomladi smo hitro diagnosticirali, da se je urejenih sprehajalnih poti najbolje izogibati, ker se drugače brez maske počutiš slabo (z njo pa predvsem bolj trapasto), da je Rašica pogojno sprejemljiva kvečjemu med tednom in da si Šmarno goro najraje privoščimo v bolj čudnih urah (zadnjič je bila ob 6.15 zjutraj na izhodišču kar nekakšna prometna konica). Ko je čas za resnejše ture, se slejkoprej znajdemo v t. i. Besniških Alpah (naše poimenovanje, da me ne bo kdo slučajno krucifiksal). Potem ko smo zadnja dva vikenda oblezli Janče z bolj divjinskih strani, smo bili danes kar malo v zadregi, kam še lahko gremo. Torej greben Javora, tam še nismo bili.

Dopoldne smo kar nekaj časa križarili po Besnici in kar iz avta iskali začetek kolovoza, ki s senčne strani pripelje na greben. Nazadnje smo ga le staknili, da smo lahko zakoračili po njem, se je bilo treba pa še sezuti in prebresti frišno Besnico. V nadaljevanju nas je v strmem gozdu čakalo nekaj razcepov, pa tudi precej zapoznelih kostanjevih debelajsov, tako da smo še kar zadovoljni dosegli glavno sleme. Tu je bila pa čisto druga scena: sonce in toplo, po asfaltni cesti, ki poteka po grebenu, pa so se valile trume sprehajalcev, pohodnikov in kolesarjev.

Čim smo zavili desno proti Žagarskemu vrhu, je mimo nas pridrobencljala starejša gospa. Prijaznega videza, da bi ji takoj zaupala kot lastni babici! Med prehitevanjem nas je nagovorila, in šele ko so moji možgani dešifrirali slišano, sem doumela, da nas zadirčno sprašuje, ali je naš avto parkiran na robu ogromnega dvorišča pred razpadajočo kočo. Češ da smo nekomu spet parkirali pred vrati. Mimo par napisov »privat« smo nato prišli na res lepo razgledni Žagarski vrh, še en, nam do sedaj neznani ljubljanski šestotak. A zgoraj nismo preveč sproščeno uživali. Najdražji in Tastarejša sta se vrnila po cesti oz. po slemenu do vasi Javor, pod katero je bil – po zapleteni kombinatoriki – parkiran naš prevoz. Očitno imajo javorski domorodci s koronsko epidemijo meščanov obilico »veselja« - kot da nismo vsi v istem zosu, ki ga ni zakuhal nobeden od nas, prebrodimo pa ga lahko le tako, da se med čakanjem skušamo ne stolči med sabo. Najdražji je recimo poročal, da sta med hojo opazila zasedo jeznih domačinov. Baje da so, opremljeni z nekakšnim vejevjem, čakali nekoga, ki je malo prepogumno parkiral.

Jaz sem s spečim Malim na hrbtu sestopila na severozahod. Z izjemo slabo markiranega gozdnega odseka pod Babno goro ves čas po asfaltni cesti, kot nalašč za kolo. Vsaj gneča se je končala hitro pod Žagarskim vrhom in nato neprijetnih srečanj na srečo nisva imela, me je pa osupnila količina razpadajočih praznih hiš po vaseh. Ko sem se v Sostrem usedla v že lepo ogreti avto, sem bila, priznam, prav olajšana. Saj po svoje je fajn, da smo prisiljeni raziskovati konce, kamor ne bi nikoli zašli, tale greben bomo pa z veseljem prepustili množicam rekreativcev, ki jih zahojeno vzdušje ne moti, in raje kje drugje čakali srečnejše dni, ko se bomo lahko podali tudi kam čez ... Zakaj že moramo čepeti v Ljubljani?

Takole se začne. Frišno!

Kolovoz na greben, enak kot
milijon kolovozov v teh dolinah.

Na grebenu med Žagarskim vrhom in Javorom.
Če ne bi bilo treba hoditi po cesti, bi bilo kakopak še lepše.

Žagarski vrh z domom radioamaterjev. 

Ob cesti je kar nekaj takih.