sobota, 13. februar 2021

Še vedno v občini!

»Če že moramo biti še vedno ujeti v svoji občini, pa bodimo ujeti s stilom,« smo rekli v soboto. In smo bili res, tako da smo si privoščili seksi turico na obrobju mesta, ki je globalno gledano palček, lokalno pa vendarle nekakšna metropola. Ideja za krog v Besniških Alpah sicer še zdaleč ni moja, pač pa je bila na dom dostavljena vsem prebivalcem MOL-a v decembrski številki mestnega glasila, a vsaj toliko zaslug imam, da sem jo mentalno zaznala, jo iztrgala iz revije in jo skrbno pripela na hladilnik, kjer je čakala na svoj trenutek. Tokratni konec tedna je bil s temperaturami, ki res niso bile naklonjene pohajanju v višave z najmlajšimi, za to kot nalašč.

Na Žagarski vrh smo jeseni prilezli z besniške strani in ob množici razpuščenih sprehajalcev ter razbesnjenih domačinov sklenili, da je razgledni greben sicer zelo všečen, občutki na njem pa prav nič. Množice so se k sreči razteple, domačini pa so raje čepeli na toplem kot preganjali rekreacije željne turiste. Tokrat smo torej začeli na nasprotni strani grebena, v dolini Reke malo naprej od Podlipoglava, kjer se pri Dolenčevem mlinu odcepi gozdna cesta proti Žagarju. V dolinici je ob cesti več parkirnih mest, na katerih sva se za ogrevanje z Najdražjim pokratkočasila z rinjenjem avta iz zamrznjenega blata. K sreči sva bila uspešna, edina žrtev pa so bile sinetove zimske hlače, saj si je pobič med čakanjem na izid avtomobilistične operacije igranje na ledu in lužah razlagal po svoje. Še dobro, da je imel na sebi toliko plasti, da mu nekaj mokrih oblek ni prišlo do živega.

Prava hoja se je začela na sotočju potokov, kjer smo zavili naravnost med obema grapama po nemarno strmem kolovozu in ne prav posebej lepo, a vsaj hitro prišli do kmetije Žagar. »Prijazne« table pred dvoriščem so nas tako navdihnile, da smo »privatno posest« raje obšli po še kar kompliciranem strmem pobočju proti desni. Veter zgoraj nas je poenotil, da smo izpustili tudi Žagarski vrh in strumno nadaljevali po asfaltni cesti proti Javorju do slemena, po katerem naj bi sestopili. »Ko pridemo do znaka za stransko ceste z desno, na drugo od dveh tudi zavijemo,« je bilo napisano v opisu. Madona, kaj pa je s tem mišljeno? Na srečo je bila najina domneva, da moramo za tablo zaviti desno na drugo cesto, pravilna. Čakal nas je razgleden sestop čez travnike, kjer bi si človek zlahka privoščil kak Moje pesmi, moje sanje moment, če ne bi tako presneto nohtalo. Pod vršičem, ki je morda Grmada, morda pa tudi ne, pa nas je vedno ožja potka usmerila desno na poraščeno sleme, po katerem smo med resjem in borovničevjem zares seksi privriskali do Dolenčevega mlina. Edino sonce nam je nagajalo, ker nam je brez milosti skoraj do konca svetilo direktno v oči.

Tur(ic)a ima vse, zaradi česar se radi potikamo po samoti cerkljanskih grap, a brez dolge, ovinkaste vožnje do izhodišča. Posebej ponosna sem, da je Mali skoraj celotni krog, dolg več kot šest kilometrov, prehodil, preskakljal in pretekel sam. To pa je napredek tokratne koronske zapore! (Skoraj zato, ker je pobčkov tempo precej pesniški, mi smo pa vedno tako nerodno pozni, da se nam že mudi. Pa vsakič si rečem, da bomo naslednjič začeli hoditi prej ... No, naslednjič bomo pa zares!)

Travnik pod kmetijo Žagar.

Himalajski razgledi!

"Naš" najvišji vrh, Janče.

V senci je bilo ... brrr! Ampak obilo veselja z ledom!

Čudovito sestopno sleme.

Pogled nazaj, na Žagarski vrh.

Med resjem in borovnicami nazaj do izhodišča.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Stomatofobija

Ker sem precejšnja brezbožnica, nikoli v življenju nisem bila pri spovedi, si pa predstavljam, da gre od tam človek vedno z malček slabo ves...