četrtek, 18. februar 2021

Polna hiša pištol

»V moji hiši pištol že ne bomo imeli,« sem kot liberalna, humanistično izobražena mama vehementno oznanjala – vse dokler nisem dobila moškega potomca in dokler ni ta potomec malo zrasel. Streljanje je na lepem postalo ena od glavnih dejavnosti. Predvidevam, da se je k nam priselilo iz vrtca, mogoče pa tudi ne, kajti koronska zapora in socialna osamitev nista njegove priljubljenosti nič omajali. Stvar je očitno zakodirana v kromosomih tako kot tista neverjetna sposobnost moških, da med sabo dejansko ločijo različne avtomobile, tudi če ne vidijo, kaj jim piše na zadku. »Puf, puf!« je odmevalo izza vseh vogalov, pištole pa je Mali našel v vejah, žlicah, duplo kockah in še čem. No, za letošnjega pusta pa sem uvodoma omenjeno izjavo pohrustala hitreje kot krof, kajti po novem imamo pri nas ne samo eno, ampak kar štiri prekrasne pištole.

Del naše orožarne.

V bistvu je kriva Tastarejša. S samospraševanji tipa »Hm, kaj bi bila za pusta?« je začela kmalu po novem letu. Glede na to, da je trenutno bolj testosteronsko usmerjena, je zavračala vse običajne izbire. Najprej je na lestvici najverjetnejših možnosti kraljeval James Bond, ki pa ga je po enem od naših sobotnih filmskih večerov nadomestil drug akcijski frajer. Le stežka sem jo prepričala, da je gospod sicer kul, a da bo imela problem, ko jo bodo prijatelji spraševali, kaj predstavlja njena maska, in jim bo odgovorila, da je Jack. Saj veste, tisti iz Lova na zeleni diamant. Vse jasno, ne?

Poleg filmov je Tastarejša trenutno precej zagledana v stripe. Potem ko se v par večerih zaporednega branja na pamet nauči aktualnega Pasjega moža, se preusmeriva na Asterixa, ki resnici na ljubo ne cilja zares na šestletnice. Pri tistih najboljših ji itak ni nič jasno, na srečo so pa nekateri dovolj bazični, da se jim lahko skupaj smejiva. Malo me je skrbelo, da si bo za pusta izbrala katerega od galskih junakov, ker je v to res ne bi bila sposobna našemiti, a potem je na naših policah odkrila enega od stripov od Srečnem Luku. Tudi tega morava prebirati prilagojeno, z obširno spremno razlago o Divjem zahodu in z diskretno izpuščenimi pokeraškimi štosi, toda vesternovska ikonografija je padla na dovolj plodna tla, da je Tastarejša oznanila: »Za pusta bom kavboj!«

Kostum smo rešili hitro in učinkovito v vsesplošno zadovoljstvo. »A boš ti tudi kavboj?« smo vprašali Malega, toda on je vztrajno trdil: »Ne, jaz bom dinozaver.« Ti šment, kako pa naj ga našemim v dinozavra? Po iskanju spletnega navdiha sem se lotila raziskave, kje bi (še v času rdeče ali katere že faze) dobila zeleno kapo s šiltom, da bi nanjo nekako prilepila dinozavrske zobe, pa kje bi našla ustrezno zeleno majico in … Še preden sem res zagrizla v kislo jabolko strašnih kuščarjev, pa sem na Bolhi odtipkala »kostum dinozavra«. V naši družini se kar ne spodobi skakati naokrog v kupljenem kostumu, ampak veste kaj? Za nekaj evrov je bil le dan kasneje v naši kuhinji dovolj prisrčen zelen pajac, v katerem je bil Mali več kot srečen.

Vse do trenutka, ko je Turbobabi Tastarejši kot dopolnitev kavbojske maske podarila plastično pištolo. Au, to je pa Malega res zabolelo! Hipoma se je pustil preobleči v kavboja, se za silo zadovoljil tudi z babičino živo zeleno vodno pištolico in panpanal naokrog po hiši. Ker je bila bolečina le prehuda, sem se morala vdati in v našo hišo so se priselile še trije plastični revolverji, da ima vsak od naših kavbojev po dva, kot se baje spodobi.

Je bila pa do zadnjega uganka, kot kaj bo šel Mali v vrtec. Kot kavboj? Kot dinozaver? Zadnji večer je bila v igri celo hibridna opcija pištolozavra. A očitno je fantovo orožje predragoceno, da bi ga bil pripravljen deliti s komer koli, pa magari samo s pogledi otrok iz vrtca, saj se je na pustni torek odločil za dinozavrsko možnost. In prav nič ga ni motilo, da je njegov kolega v vrtcu imel identično masko, s katero je predstavljal zmajčka …

V moji primarni družini je bil pust vedno pomemben šov, toda z njim se mi že nekaj časa ni več ljubilo ukvarjati. Vse dokler nisem prestopila na starševsko stran – ko vidim svojo kavbojko in dinozavrčka, žareča od ponosa, ko korakata v svojo vzgojno-izobraževalno institucijo, kako nedolžno verjameta, da ju Turbobabi ne prepozna, ko na njenem pragu momljata tisto o pustahrustu, in kako ponorita od sreče, ko na naših vratih pozvonijo okoliški pustahrustarji, ja, potem lahko rečem samo, da komaj čakam naslednji pust!

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Družinsko nasilje

Očitno nisem Bruce Willis ali pa so holivudski udarci na gobec manj usodni kot v resnici, kajti iz lastnih izkušenj lahko poročam, da zadeva...