Solo čez Karnijce

Nekaj dni odvečnega dopusta sem nameravala skuriti na klasičnih lokacijah s kombiniranjem medgeneracijskega ujčkanja dece na obali in krajšim soliranjem po velebitskih vukojebinah, na lepem pa me je prešinilo – kdaj, če ne zdaj, mi bo pa uspelo uresničiti že nekaj let sanjani odklop od familije in daljše, trekinško navdahnjeno pohajanje po visokogorju? Od tako obetavnega zametka ideje pri meni ponavadi ni daleč do konkretnejših načrtov, in prav kmalu je bil podmladek uspešno odpravljen s starimi starši na morje, Najdražji je bil z lastnimi načrti zadovoljen doma, jaz pa sem bila z debelo Berto (če ne veste, je to moj ta res ogromni nahrbtnik) udobno nameščena v vagonu vlaka tja daleč na Južno Tirolsko. Če že ne ravno hitro, sem bila pa vsaj ugodno in v skladu s trajnostnimi standardi dostavljena na vrh smučišča Monte Elmo nad Sextenom, kjer je bil štart mojega pohoda po poti Traversata Carnica oz. Karnischer Höhenweg čez severozahodni del Karnijskih Alp, ves čas po glavnem grebenu na meji med Avstrijo in Italijo. Cilj ni bil tako jasno opredeljen, do kamor mi bo pač uspelo priti v štirih dneh hoje, a optimistično sem se videla na prelazu Plöckenpass, torej z opravljenimi najbolj visokogorskimi etapami v žepu.

Račun sem seveda delala brez glavnega neznanca v enačbi – vremena. Da v teh visokih gorah misli resno, mi je pokazalo že takoj prvi dan. V skladu z urniki javnega prevoza iz rodne grude sem bila na izhodišču razmeroma pozno, a Sekstenski Dolomiti v ozadju so se mi še fascinantno nastavljali, oblaki nad mano pa so se zdeli še dovolj pobalinsko razigrani, da sem se jadrno namenila vzdolž grebena mimo koče Sillianer Hütte in še naprej proti (jugo)vzhodu. Teren je bil granitno razgiban in silno razgleden, žal pa je v trenutku, ko so bile pred mano samo še tri ure strogo grebenskega pohajanja med 2400 in 2500 metri do koče Obstansersee Hütte, začelo resno deževati. Par gromov je poskrbelo, da sem bliskovito spremenila načrte in na vrat na nos sestopila globoko na južnotirolsko stran, na planino Nemes, kjer sem prenočila v nekoliko bizarnem družinskem ozračju.

Začetek tako rekoč na domačem pragu!

Žičnica na Monte Elmo je še vlivala nekaj upanja.

Pogled nazaj proti začetku in na Sekstenske Dolomite.

Sillianer Hütte. "Ah, saj bo zdržalo," sem na tej točki še ocenjevala vreme.

Greben je razgiban in prepreden z variantami poti. Vreden greha!

Umik na južno stran med nevihtami prvega dne.

Planina Nemes. Z uau kuliso, kakopak.

Skupna ležišča na planini. Ni tako hudo, kot izgleda - ne nazadnje sem bila v sobi sama.

 
Če me je zvečer šef planine Otti še hrabril, da bo vreme naslednji dan kar v redu, je drugo jutro zmogel le šokirano komentirati: »Scheisswetter!« Slovenski strokovni izraz za to stvar je menda popolni vremenski zajeb. Ob šestih zjutraj je začelo liti in grmeti in ni nehalo … Po nekajurnem ždenju v neudobni jedilnici sem nase navlekla vso protidežno zaščito, kar sem je premogla, in se namenila proti glavnemu grebenu z optimistično mislijo: »Toliko časa pa že ne more trajati, slej ko prej se bo končalo!« Res se je – ob treh popoldne, jaz pa sem se v prvih desetih minutah na prostem tako zmočila in posledično namrazila, da sem se sušila do večera, ki sem ga preživela v vsega pol ure hoje oddaljeni planinski koči Rinfreddo.

V vremenskem obupu drugega dne sem popoldne kar v sandalih odpešačila na (ne tako bližnji) prelaz. Tam pa niti sladoleda nisem mogla kupiti ...

Tako sem šele tretji dan svojega solo dopusta lahko zastavila, kot se šika, in po skromni samooceni sem to naredila v slogu. Dan je bil dovolj očiščen, da mi je dovolil vzpon skozi svižčev raj na glavni karnijski greben, s katerega sem končno uzrla Obstansersee Hütte, kamor bi morala priti že prvi dan … Tokrat sem koči pomahala z vrha, namesto bližnjega stika raje splezala na kar postavni vrh Pfannspitze/Cima Vanscuro (2678 m) in po slikovitem grebenu nadaljevala na Große Kinigat/Monte Cavallino (2689 m). Ta je menda eden od najbolj znanih vrhov v tem delu Karnijcev, ampak po moji oceni po krivem. Saj od daleč je lep, ne rečem, ves apnenčasto bleščeč, od blizu pa je precejšnja podrtija. S Kinigata me je mikalo nadaljevanje po grebenu, po baje eni najlepših karnijskih ferat Ambros, a kaj, ko so se ravno nad tistim delom začeli gostiti črni oblaki. Traversata Carnica ima k sreči večkrat različne variante, po grebenu ali pod njim na tej ali oni strani. Po krajšem tehtanju, s katerim od najslabših možnih scenarijev bi lažje živela – z bežanjem pred nevihto na zavarovanem grebenu ali s korakanjem po spodnji, lažji poti v vročem soncu – sem se odločila, da sem dan prej slišala čisto dovolj grmenja za nekaj časa, in etapo zaključila po obvozu prek nižjega, avstrijskega nadstropja, ki pa je bil prijetno zelen in z jezerci in prelaziči v čisto trekinškem duhu. Po osmih urah, 1400 višinskih metrih in 20 kilometrih pešačenja sem torej odložila Berto v obnovljeni, okusno udobni koči Porzehütte. Sam vrh Cime Palombine/Porze pa bo moral počakati na samo sebi namenjen obisk …

Končno! Tja čez sicer ne grem.

Proti glavnemu karnijskemu grebenu, zadaj Sekstenski Dolomiti.

Družba ob poti.

Stranski vrh Knieberg sem izpustila, pot me je vodila pod njim.

Jezero Obstanser na avstrijski strani z meni nesojeno kočo.

Na grebenu ni dolgčas.

Proti Pfannspitze.

Pa še pogled nazaj. Še se vidi Knieberg.

Pred mano Kinigat. Na vrh ni lahke poti, sta pa dve ferati zelo zelo lahki.

Razbiti vršni plato.

Pogled nazaj s Kinigata.

Melišča, prek katerih sem sestopila, povedo veliko o kakovosti skale.

Pogled naprej. Oblaki se zgoščajo, greben pa ostri.

Kinigat še od zadaj.

Greben bo počakal, raje sem se spustila do jezerca Stuchensee,
nato pa me je čakal vzpon prek prelaza  Heretriegel na desni.

Cima Palombina/Porze.

Končno se vidi tudi Porzehütte ...

... ki ima res domiselno ločene spalne niše.

Porzehütte.

  
Da do petka zvečer ne bom prišla do Plöckenpassa, mi je bilo seveda jasno, vseeno pa sem za zadnji dan upala, da bom prikorakala pod Monte Peralbo. Vremenske napovedi so bile spet bolj kumrne in vse do jutra nisem vedela, ali se bom sploh upala podati na glavni greben. A navsezgodaj je kazalo kar obetavno, zato sem se odločila za grebensko varianto. Ni mi bilo žal, kajti ta odsek prek Crode Negre/Bärenbadegg (2438 m), Reiterkarspitza in Monte Antole/Steinkarspitza (2573 m) je preprosto prekrasen. Če ste seveda ljubitelji dinamičnih, samotnih granitnih grebenov z nenehnimi vzponi in spusti, nekaj zahtevnimi mesti, zelenimi travami in rajskim vrtom gorskega cvetja. Obirala se pa nisem, tako da sem s tem delom poti, na katerem si res ne bi želela biti v čemer koli drugem kot soncu, opravila v šestih urah in bila ob enih popoldne že globoko v dolini Frohntal, na severni strani Peralbe. Kot so napovedali, je malo pred drugo začelo deževati. Ker se še nisem nadejala skorajšnjega prihoda svojega taksista iz Slovenije, sem imela dovolj časa, da sem po makadamski cesti skozi Frohntal odpešačila vse do vasi St. Lorenzen v Lesni dolini (Lesachtal). Po dobrih desetih urah hoje in 26 prehojenih kilometrih sem z etapo opravila še kar športno, še največji problem so bili žulji, ki se jim zaradi vsak dan na novo premočenih gojzarjev nisem mogla izogniti.

V Sv. Lovrencu sem morala počakati na Najdražjega, ki se je pome pripeljal šele zvečer. Tistih par uric mi med basanjem s svežimi marelicami in nalivanjem z almdudlerjem, ki je družinski avstrijski ritual, ni bilo prehudo. S prihodom Najdražjega pa se je začelo naslednje dejanje mojega hribovskega dopusta, ki se je – se razume – vse prehitro končal. Pa ravno na okus sem prišla …

Zadnje jutro. Sedlo Dignas.

Kinigat je že daleč.

V prvem delu so mi družbo delali tile kuštravci.

Ves čas gor in dol ...

Pogled nazaj.

Pogled naprej. Peralba na desni se zdi še tako daleč.

Vse skupaj je bolj zanimivo, kot se zdi na fotkah.

Zadnji vrh, Monte Antola.

Sestop v Frohntal. Vidi se koča Hochweißsteinhaus,
kjer tisti, ki nadaljujejo s pohodom, končajo etapo.

Misel, da ljudje nismo najbolj butasta bitja na svetu, je včasih lahko tolažilna.
Tale čreda je, glasno blejajoč, kar nekaj časa rinila za mano.

Po nevihti se že vidi St. Lorenzen, Lesachtal.