četrtek, 9. junij 2022

Zrelo in otročje

Šele pri drugem otroku vidim, kako zrela postane mladina nekje okrog petega leta. Odkar je bil z vrtcem na taboru, se je pri Malem zgodil preskok. Pred jutranjim slovesom v garderobi vrtca se nič več ne cmiha in se me oklepa, poleg tega je začel tudi precej bolj skrbeti sam zase – vsaj kdaj pa kdaj se sam umije, obleče, in ja, zgodi se že, da ni zadovoljen z mojim izborom oblačil. Našteti in prepoznati zna več vrst dinozavrov kot povprečni visoko izobraženi Slovenec (če mislite, da so bili dinozavri tiranozaver, stegozaver in triceratops, vas čaka še veliiiiiiiiko študija), poleg tega jih zna razvrstiti po velikosti in umestiti v približno časovno obdobje. Ne da bi se kaj posebej ukvarjali z njim, nas preseneti, ko kaj prebere, osnovno računanje itak že tako obvlada, da mu sploh ni treba več računati, in redko, a vendarle, v sporu celo popusti!

Ko sem včeraj razglasila, da grem na večerni skok na Šmarno goro, je brez oklevanja izjavil, da gre z mano, češ da se mora tudi on malo razgibati. Seveda je to pomenilo, da se je on razgibal, jaz pa niti ne, kajti njegov tempo mi vendarle še ne dvigne pulza, a vseeno. Poleg tega je zablestel na izhodišču, kjer sva ugotovila, da je doma ostala njegova Škatlica – najbolj nepogrešljivi del opreme, v njej so bonbončki za pot. Mali je to sprejel mrtvo hladno: »Če sem zadnjič prišel na Mrežce, bom pa tudi danes brez škatlice na Šmarno goro. To je ful bližje.« Situacijo sem sicer rešila z mini vrečko haribojev, izvlečeno iz skrivnega predalčka nahrbtnika, a navsezadnje sploh ni pojedel vseh. Nad svojo zrelostjo je bil tako navdušen, da je na vrhu celo pozabil poiskati darilce od »škratov« in je bil čisto zadovoljen s kupljenim sladoledom. Jaz ga pa seveda tudi nisem spomnila.

(Mimogrede, Tastarejši tovrstna popoldanska rekreacija ne pade na kraj pameti. Je pa res, da je medtem pred hišo naredila kakih dvesto koles, in to na obeh rokah, samo na levi, samo na desni … Glede na to, da kot popolna fizkulturna telebanka kolesa sploh nikoli nisem znala, se ji lahko samo globoko priklonim!)

Včeraj sva imela z Malim zanimiv zaplet v lokalni papirnici, kamor smo šli nabavljat za tisto veliko akcijo poklanjanja zvezkov. Zvezke smo izbrali brez težav (seveda z dinozavri), zapletlo pa se je, ko je na eni od polic fante zagledal neko plastično igračko – sarkosuha, je ocenil naš družinski paleontolog. Sledil je spopad volje, ki je bil sicer tih in umirjen, a silovit. Verjetno je najhujša bitka potekala v meni, kjer sta se borili mehka materinskost (»Pa ja, tega dinozavrčka bom pa ubogemu detetu ja kupila!«) in trda gorenjskost (»To pa res ne gre, da v hišo dobimo še 73. dinozavra, nimamo denarja, pa še vzgojno ni in tako naprej in tako naprej.«). Gospa v prodajalni se je po mojem prav zabavala, ko je opazovala spopad, a nazadnje je zmagal moj trdi jaz. Malemu ni preostalu drugega, kot da se ukloni, a mu ni dalo miru, še ves večer je sanjal o sarkosuhu. Nazadnje sva sklenila, da bova napisala pismo. Ker ni ravno sezona, naslovnik ne bo Dedek Mraz, ampak kar lepo »škratje«, ki jih bova prijazno prosila za igračko. Zjutraj sva se ravno spravila k pisanju, ko sem se spomnila, da si lahko sine zadevo kupi sam iz svojih prihrankov. Dečko je bil prav srečen, pismo sva na vrat na nos spremenila v vabilo za rojstni dan (kaj točno bodo »škratje« počeli na zabavi, ki bo čez eno leto, si sicer ne predstavljam), Mali pa se že veseli, kako si bo predmet poželenja nabavil sam!

Tako želeni sarkosuh v sinetovi interpretaciji. Če ne veste, kaj to je, ga poguglajte.

(Mimogrede, Tastarejši porabljanje prihrankov ne pade na pamet. Odkar smo uvedli žepnino, denarce z veseljem špara za neko nejasno prihodnost. A nič ni zastonj, tako da mora v zameno sodelovati pri nekaj preprostih hišnih opravilih. Zaenkrat je učinek tega dogovora neverjeten – punca je res iskreno vesela vsakič, ko je treba sprazniti pomivalni stroj!)

Pa da se vrnem k sinetovi novo pridobljeni zrelosti – šele pri drugem otroku vidim tudi, da mora biti podmladek že do določene mere »odrasel«, da opaziš, kako neverjetno otročji je lahko. Naš fantič, ki se recimo sam usede na stopnice in napiše besedilo, ki celo ni popolnoma žbljgfhxcs, se je v katerem koli trenutku dneva sposoben spraviti na vse štiri in mijavkati kot mucek. Mi planiti v naročje in me začeti lizati po obrazu, ker je kužek (za to nagravžno veselje ga ponavadi takojci prikrajšam). V zamašen bide raztopiti polovice trdega mila in v tej mlečni brozgi namakati svojo rito, da je nazadnje cela kopalnica prepojena s tovrstno higieno … Trenutno je največji spodbujevalec otročarij v hiši posodica za tekoče milo. Tiste vrste je, da lahko ven stisneš mila, kolikor želiš, in tako se zgodi, da Mali prikoraka v pritličje in ponosno oznani, da je spucal umivalnik in bide, ker sta bila umazana. Spucal že, je pa pri tem porabil vse, kar je bilo v (sveže napolnjeni) posodici. Zavoljo varovanja planeta in obzirnosti do čistilke (se pravi mene), ki se ji res ne da mila polniti vsakih par dni, mislim, da bom morala priskrbeti malo bolj varčno različico dozirnika!

Niso samo kricekrace. "Lučka se je odpravila na morje," mi je prebral Mali, ki s svojo pisarijo sploh ni bilo zadovoljen. Verjetno mu ni bilo jasno, zakaj sem dobila kar solzice v oči!

Pa da zaključim s solzicami v očeh. Lahko se je norčevati iz mater nevest, ki so v ameriških filmih na kičastih porokah vse objokane. Potem se pa sama znajdem na Tastarejšinem šolskem nastopu in ob vsej energiji, ki so jo mladinci vložili v ta dogodek, se moram res zelo zelo osredotočiti, da se ne razjokam od ganjenosti. Šmrc!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...