sobota, 31. oktober 2020

Občinski očak

Ne bom trdila, da je zapora v drugo otroška igrica v primerjavi s prvo, spomladansko rundo. Še vedno je enako težko, če ne še težje, v isti hiši kombinirati dva polna šihta in dva pozornost zahtevajoča goliča – ne nazadnje je dan zdaj občutno krajši in je več čepenja v hiši. Poleg tega me je prejšnji teden do konca napsihiralo, ko sem se ufurala v »gotovo dejstvo«, da nas bojo za praznike, ki so bili itak brez vsakega haska, zaprli v stanovanja. Vsaka drama je za nekaj dobra – a si predstavljate, kako olajšana sem bila, ko se je izkazalo, da bomo vendarle ostali le pri občinah!?

So pa nekatere stvari drugič vseeno lažje, ker smo jih pač že navajeni. Za vikend nismo niti malo oklevali in smo oddrveli v ljubljanske Alpe. Ker smo zastavili razmeroma zgodaj, je bilo v Gostinci še kar samotno, ob poslavljajoči se megli in pisano padajočem listju pa tudi prav očarljivo. In zabavno – mladiča sta vreščala od navdušenja, ko sva si ju podajala prek potoka sem in tja. Najdražjemu je pri tem uspelo, da si je zmočil večino spodnjih okončin, nekaj sto metrov naprej se je pa izkazalo, da bi se z nekaj manevriranja večini preskakovanj lahko izognili. Glavnina vzpona na Seten brdo (če gre pri tem čudnem imenu verjeti zemljevidu) je zaraščeno lovska, ko smo se pretolkli do duhamornejšega dela poti po gozdnih cestah, pa je za animacijo poskrbel kostanj. V bistvu ga je bila večina že pobrana in prisežem, da ga sploh nismo hoteli nabirati, a nazadnje smo ga domov prinesli polno vrečo, na Janče pa smo prišli, ne da bi dobro vedeli kdaj.

Težko bi rekli, da je bilo na vrhu ljubljanske občine samotno. Tastarejši je šlo v nos, da je spet nismo pustili na igrišče pred zaprto kočo. Prostorček na čudovitih travnikih smo morali poiskati nekoliko nižje, kjer smo bili prikrajšani za glavnino razgledov. A kaj pa vem, mogoče je to dobro – zakaj bi mučila samo sebe s pogledi na prepovedan sad? Na sončku je bilo vseeno prijetno. Najdražji je pa komentiral, da se počuti kot na morju …

Ob spomladanskem obisku se nam je tura na Janče zdela tako dolga, da smo izkoristili kvizka in Najdražjega poslali v dolino po avto. Zdaj je naša ekipa že toliko vzdržljivejša, da smo junaško odkorakali nazaj v Gostinco. Sestop smo zaokrožili mimo taborniškega doma Breza. Zgornji del kolovozov do hecno postavljene kočice je itak še kar fleten, v samotnejši spodnji polovici pa nas je spet zamotil kostanj in tako smo po dobrih desetih kilometrih kot zadnji v dolini primarširali k avtu. Posebej ponosni smo bili na tri kilce kostanja, ki so se preselile z nami. Očitno je pred mano spet kar nekaj lupljenja in par rund kostanjevih kock.

Ob vseh lepih vrhovih, na katerih smo bili to jesen, se je Najdražji tokrat zvečer prvič pridušal, da kako je pa Gostinca fajn. Nekaj bo že na tem.

Kar nekaj skakanja čez potoke ... in večina je bila nepotrebna.

Jesen pod Jančami. In Mali z "metlo".

Zamaskirana vikend plaža.

Sem se kar raznežila, kako lepa in velika je naša občina ...

Breza.


Ni komentarjev:

Objava komentarja

Trikrat na Rašico

Drobna ilustracija jesenskega korona časa: Torek. Komaj dočakam kosilo, da potem pobegnemo iz ljubljanske megle na nam najbližjo Rašico. Tas...