V čem smo dobri

Pri dobrih štirih letih je Mali v družini prevzel štafeto otroško pronicljivih izjav. »A veš, v čem je babi najboljša?« me je vprašal, ko sva se žgečkaje valjala po kavču.

»V čem?«

»V klepetanju.« Mladina je očitno prepoznala, da se Turbobabi lahko začveka kadar koli in s komer koli. Moja nadaljnja poizvedovanja so me razsvetlila, da sta Najdražji in Mali najboljša v sestavljanju letal, Tastarejša se najbolje igra (z ljudmi!), res zanimivo pa je postalo, ko sva prišla do mene. »Ti si pa najboljša v jezenju!«

Ojej. »Na koga se pa jezim?«

»Na naju, kadar narediva kaj narobe.«

Ojej, ojej. Ampak nisem si mogla kaj, da ne bi navrgla ene pedagoško-psihološke: »Kako se pa ti takrat počutiš?«

»Slabo,« je priznal. Odličen argument zame in moje prihodnje jeze!

Hip zatem se nama je pridružila Tastarejša in podprla sinetove trditve, samo s tistim jezenjem pa ni bila čisto zadovoljna. Na mojo srečo ... Dodala je še, da sem dobra v kuhanju (toliko o (ne)tradicionalnih vlogah!) – in v branju. »Ker ko ti bereš, da se smejijo, se res smejiš.« No, Najdražji me pa vedno krca, da sem čisto preglasna, ko berem Pasjega moža.

Evo, takole me vidijo moja deca: kot jeznorito glumačko. Bo že nekaj na tem!?

Ni sicer letala, je pa sinetova "umetnina" na častnem mestu v vrtcu ...