Pička materina, je bilo mraz!

Špilnik

Dan je bil kristalen, kot pritiče frišno spočitemu letu. Ampak ko smo se po položnem kolovozu sprehodili pod vrh Špilnika (1018 m) tam nekje nad Planino, Postojno in Pivko, so ga izgubljene snežinke, ki so se pričarale iz osamljenih snežnih ploh, in močan severnik precej oddaljili od zavajajoče spomladanskih temperatur. Z Najdražjim sva se takojci sporazumela, da za otroka prirediva vrh kar v prvem zavetju na rajskih travnikih, midva pa zadnjih sto višincev na najvišjo točko oddirkava izmenično. Podmladku je bilo čisto vseeno, kje se lotimo iskanja darilca, ki so jima ga nastavili škratki, nama je bilo pa še lažje, da sva čez strmino lahko odšvicala brez dodatnega tovora. Pa vseeno sem razočarano ugotovila, da pri trenutni porazni kondiciji kot vertikalna šprinterka nimam za burek. Ampak na ostrem vrhu med bizarnimi mrtvimi drevesi je bilo prav nenavadno lepo, tako da sem se pomirjena vrnila na travnike, dirkalno štafeto predala Najdražjemu in se z otrokoma lagodno namenila nazaj proti avtu.

Zaradi vetra smo se odpovedali markirani poti po vrhu in se držali spodnjega kolovoza.

Travniki pod vrhom

Mali, ki večino časa kot kak mali general sedi na mojih ramenih, je za prvim vogalom sestopil s svojega trona, da se je zapodil v kupček črne zemlje. Ubogi revež, okoren v nepreštevnih plasteh oblek, je najprej positnaril, ker sta se njegova modelčka traktorja in bagra švercala na Špilnik v žepu Najdražjega, nato pa se je le zadovoljil s tretjim členom svoje svete trojice, prekucnikom, in z njim v raznoraznih akrobatskih pozah ril po tleh. Midve s Tastarejšo sva se medtem malo pomenkovali. Na lepem sem visoko nad sabo zagledala črno figuro Najdražjega in mu veselo pomahala. (Kasneje se je izkazalo, da je bil on takrat že daleč naprej, a pojava mi je odmahala, tako da sem bila čisto zadovoljna.)

»Pička materina, je bilo zgoraj mraz!« je ob tem pripomnila Tastarejša. Še preden sem utegnila zares debelo pogledati, je nadaljevala: »To bo rekel ati, ko bo prišel dol k nam.«

Uf. Že res, da se kdaj pohecava na račun tega, kako se Najdražji boji mraza, in že res, da se Najdražji, vzkipljiv, kot pač je, prav nič ne omejuje, ko gre za preklinjanje, a do sedaj sem tiho upala, da njegova poimenovanja za spolne organe otroke kar nekako obidejo. Pa jih seveda ne.

Mali gradbenik na delu

Prvi vrh, Lipovec, smo obvozili po zavetrni južni varianti.
Slikovita strmina naravnost gor nas bo že še počakala.

Kaj sem torej hotela, na vrsti je bil pogovor o grdih in lepih besedah. Saj hčerka jih čisto dobro loči in ve, da ji grdih besed ne dovolim uporabljati, ampak da bi še malo zakoličila njen vrednostni sistem, sem ji pojasnila, da princeske kletvic že ne bi izrekle. Kar bo, upam, kronski argument vsaj do pubertete ... Kot ozaveščena jezikoslovka sem ji pa seveda tudi razložila, kaj strašni besedi sploh pomenita, in ji pojasnila, da je večina »grdih« besed povezana s saj vemo katerimi organi. Ob tem sem se spomnila na njeno iskrivo razlago sinonimije izpred dobrega leta, ko me je podučila, da sonce »sveti in sije. To je isto.« Da bi zadevo bolje ponazorila, je še dodala: »Tako kot kuža in pes, muca in mačka, lulček in penis ...«

Do avta smo pripešačili dobro prepihani. P… m…, je bilo mraz!