sreda, 03. januar 2018

Dan potem

"Mami, jaz bi šla v vrtec!" je sredi počitnic prosila Tastarejša. Peh, toliko se trudiš in jih zabavaš in jim omogočaš krasne izlete in dogodivščine, oni bi pa samo svojo vsakodnevno rutino in otroško družbo … Pa da ne boste mislili, da je bilo potem vse super in fajn. Prvi delovni dan novega leta smo bili vsi, kot bi imeli mačka. Takozvane počitnice so na porodniški bistveno napornejše od porodniške same - en dodatni kandidat za odraslega, za katerega je treba skrbeti do ranega jutra do poznega večera, se močno pozna! Ko sem prišla po Tastarejšo v vrtec, sem bila kapitalno izžeta. Na solo dopoldnevu z Malim se nisem prav nič spočila, saj je v svoji dojenčkasti mobilnosti trenutno tako naporen, da brez mene zdrži kakih pet minut, ravno toliko, da narežem zelenjavo in vržem kuhat juho. Ves preostali čas moram ždeti ob njem in mu pomagati raziskovati njegov najožji svet. Bognedaj, da zatavam na drugo stran sobe, ob glasnem tuljenju in pritoževanju se takojci priplazi, prikobaca in prislini za mano in se po možnosti še zatakne v svinjariji pod jedilno mizo.

Red mora biti. Tastarejša in njene "množice" zamaškov pri dobrih dveh letih.

V vrtcu sem naložila v nahrbtnik vrečo s polulanimi hčerkinimi oblačili (oh ja, spet bomo prali), noter stlačila še presneto Muco, komaj komaj zaprla zadrgo, spakirala oba otroka na voziček in smo šli v knjižnico. Do sem vse lepo in prav. V knjižnici sem morala najprej celotno odpravo sleči, ker notri seveda kurijo, kot da bi vsi knjige izbirali nagi. Čim sem Tastarejši snela bundo, je že odšibala nekam proti otroškemu oddelku. Hip zatem, ko sem po nabito polnem nahrbtniku (presneta Muca!) z eno roko iskala izkaznico, pa sem jo uzrla, kako je švignila v stranišče. Saj vem, da je že precej sposobna poskrbeti sama zase in vse, a očitno sem slutila, da se ne bo dobro izšlo, in sem s še zapajacanim Malim letela za njo. Pričakal me je "sanjski" prizor vsakega starša. Tastarejša je otožnega pogleda stala sredi WC-kabine s hlačami, spuščenimi do kolen, iz nje je špricalo, tla so bila pa že vsa polulana.

Sekunda premora. Dihaj. Mirno kri. "Stoj pri miru." Sleci Malega iz pajaca. Odloži ga na tla (še sreča, da so videti čista). Sleci svojo bundo. Mali, ne deri se. Drži ga z eno roko. V nahrbtniku izbrskaj vrečo s hčerkinimi rezervnimi oblačili (dobro, da jo imam!). Hčerko posadi na stranišče. Sezuj ji čevlje. Sleci ji hlače. Odrolaj in potegni dol gate. Poišči nove gate. Nekako jih spravi gor. Z eno roko. Mali, ne deri se! Še hlače in čevlje gor. "Stoj pri miru!" Samo mirno! Naberi dovolj WC-papirja. Pobriši tla. Sr*, papir se zatika. Poskusi z brisačkami. Previsoko so … Še malo papirja …

In v tem, ko sem se tako prijetno kratkočasila na polulanem stranišču, je Tastarejša začela tako vneto poskakovati in mi nagajati, da sem ji morala zagroziti, da si ne bomo izposodili nobene knjige. Kak ne ravno briljanten bodoči učenec bi bil ob tem verjetno navdušen, naša bodoča piflarka (predvidevam) pa je takojci nehala težiti. A le za par minut, kajti vse od konca počitnic je v prvi (ali kateri že) puberteti, ki pomeni nenehno preizkušanje mej, uveljavljanje volje in - moje najljubše - dejansko cepetanje z nogami ob neizpolnjenih zahtevah. Recimo. Ko smo se srečno prebili do doma, jo je na lepem popadlo, da je moj copat odnesla globoko pod jedilno mizo. Ko sem jo prosila zanj, mi ga ni hotela prinesti in je bila vsa zadovoljna sama s sabo, kaka upornica da je. Ob takih manevrih še moj blagi Najdražji začne omenjati batine in podobne starosvetne metode. Malo se hecam - zaenkrat situacijo rešujeva z zagroženimi prepovedmi knjig, čokoladic in podobnih korenčkastih zadev, sem pa že resno naveličana same sebe, kako hčerki ves čas samo sitnarim in težim!

Priložnost za omilitev nenehnih spopadov je prišla, ko je Najdražji odnesel Malega na njegov zadnji lepotni spanec pred pravo, nočno zadevo. Vse premalo imava priložnosti, ko sva s Tastarejšo sami! Najprej sva se pocrkljali, potem sva sestavili vse številske sestavljanke, ki jih imava, nazadnje pa je prišel na vrsto še en človek ne jezi se.

Kolikor lahko vidim, Tastarejši matematika ne bo delala težav. Kaj pa drugega, če ima očeta, nesojenega fizika, in mamo jezikoslovko, ki ji je bila od vseh predmetov v srednji šoli pri srcu samo matematika. Čim je hčerka znala kaj več kot tlačiti predmete v usta, je začela urejati zamaške po barvah, postavljati kocke v vrste in lepo vaditi množice. Zdaj že suvereno prešteje do dvajset (čeprav 15 in 16 vmes nekam ponikneta), ve, da je sto zelo veliko, in se je pripravljena skregati s starejšimi vrstniki, če se ne strinjajo z njo, da je milijon še več kot sto. Tudi matematična plat človeka ne jezi se (ali kako se to že sklanja) ji ne povzroča preglavic. Mirno je torej štela pike na kocki in premikala figurice. Nato pa se ji je zataknilo - kje drugje kot pri čustvih.

Vrgla je štirico, tako da bi lahko šla naprej s prvo figurico, premakniti pa je hotela drugo. "Uradnih" pravil ČNJS že sto let nisem brala - če sem jih sploh kdaj - toda videla sem, da to ne bo šlo, saj bi s tem pojedla samo sebe.

"Ne moreš, ker tam stoji že ta prva figurica."

"Ampak jaz bi premaknila drugo!"

"Ne moreta biti dve figurici na enem polju." Jasno, da nisem popustila.

"Ampak to je dojenček, ki je prišel k mamici na obisk." Glas se ji je že krepko tresel.

Tako je to, če igraš ČNJS z mladiči. Lahko si mislite, kako se je zadeva končala. Tastarejša ni sprejela niti tega, da še enkrat vrže kocko, niti tega, da zamenjava figurice in igra z mojimi. Če kaj, sem načelna glede brezveznih, nekoristnih pravil (kakšen ČNJS bi pa to bil, če bi ga igrali kar malo po svoje!?), in če kaj, je Tastarejša nepripravljena popustiti! Ko je v mojem naročju končno nehala jokati, sva se zmenili, da se greva rajši kako drugo igro kot pa ta trapasti ČNJS.

Nauk večera: ni vse zrelo, kar zna šteti.

In še sreča, da je minil tudi ta, zmačkani dan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred ...