sreda, 10. januar 2018

Poklicne perspektive

Največ mojih zapisov je posvečenih hčerki. Je že tako, da so ljudje pri treh letih precej zanimivejši (in napornejši) od dojenceljnov. Vendarle pa se spodobi, da nekaj besed namenim tudi člove(č)ku, ki zaseda večino mojega časa, požre večino moje energije in je pravzaprav manjši del mojega trenutnega, razširjenega jaza. Pri osmih mesecih je še premlad, da bi napovedovala, kakšna oseba bo, a vseeno kot ambiciozna mama že prepoznavam nekaj njegovih možnih kariernih usmeritev. Poglejmo jih.

Zverinica s kuščarjem

Lovec

Spolno nevtralna vzgoja gor ali dol, Mali je pravi dedec. Čim je znal z rokami delati še kaj drugega kot tolči se po obrazu, je zgrabil disko kuščarja, plišasti spominek s Kanarskih otokov, in strašil naokoli kot kakšna zverinica, saj mu je iz ust bingljal le kuščarjev rep. Dandanašnji podobno izvaja z baloni; ravno nocoj je paradiral okrog s ta velikim balonom (tistim z elastiko) v ustih. Balon je bil večji od njega, a ga to ni motilo.

Poleg tega ga privlači vse, kar brenči, ropota, se sveti in premika. Navdušenje nad električno igračko lokomotivo si delita z našim mačkom, s to pomembno razliko, da maček ne razturi vsake kompozicije, kar pelje mimo njega.

In ko je imel Mali šele en zob, ga je že kar dobro uporabljal. Med drugim je poskusil razcefrati kopalno gobico, igralno podlogo in med dojenjem tudi mojo dojko. Au!

Nogometaš

Ker nisem oboževalka fuzbalerskih čup in življenjskih nazorov, za to možnost sicer nisem prav zagreta, a si ne domišljam, da bo končna izbira moja. Če bo nogometaš, bo pa pač nogometaš! Ko ga gledam, kako skuša brcniti vse, kar mu pride pod noge, se mi postavlja hipoteza o povezavi ne ravno razvite inteligence in brcanju žog - ker Mali še ne zna stopiti čez predmet, ga pač brcne … Njegovo navdušenje nad žogami se je trenutno sicer umaknilo ljubezni do balonov. Razteguje jih, vleče v vse strani, praska s svojimi kremplji in obdeluje z zobmi, nama z Najdražjim grejo pa vse kocine pokonci.

Veterinar

Ob našem mačku Mali vsakokrat pokaže neizmerno in neumorno veselje. Njuno bližnje srečanje se ponavadi konča s šopom dlak v sinovi roki, toda Nace je na srečo že dovolj star, da to stoično prenaša. Dojenceljni imajo očitno čudežno moč, da si z ljudmi lahko privoščijo marsikaj. Še Tastarejša se veselo smeji, ko ji bratec z glave izpuli cel šopek las, medtem ko jo vrešče izstreli tri metre v zrak, če ji samo od daleč pokažem glavnik.

"Nace" je bila tudi prva beseda, za katero je Mali pokazal, da jo razume. Druga je bila pa kar cela fraza, povezana s hrano. "Nace, greva jest," sem zaklicala mačku, ko sem mu napolnila posodico. Čez nekaj trenutkov se je z druge strani dnevne sobe, kjer se je Mali veselo igral sam, zaslišal užaljen jok. Omenjala sem hrano, on je pa ni dobil …

Glasbenik

Prva stvar, ki se jo je mali naučil početi z rokami, potem ko je usvojil tlačenje v usta in udrihanje v vse smeri, je "igranje" na ksilofon. Če lahko tistemu udarjanju s paličko rečemo igranje … Tudi na klavir z veseljem odtolče kakšno serenado, je pa res, da ga v enaki meri kot tipke zanima polička za note, ki se fajn odpre in vzburja prav vse otroke. Jaz pa omedlevam od nervoze, kajti če poličko preveč potegneš k sebi, zlahka dobiš pokrov klavirja na prste … Ampak z Najdražjim že imava prijeten načrt, kako bo Mali, ko odraste, profesionalni glasbenik, Tastarejša pa astrofizičarka. Skromno, ne?

Se je pa zadnjič v poklicne izbire poglobila tudi Tastarejša. Ugotovila je: "Ati, ko boš ti velik, boš glasbenik!" Ker vedno na nekaj igra, je komentirala. Tisti, ki poznate Najdražjega, veste, da je profesionalno ukvarjanje z glasbo njegova največja in še vedno neizpolnjena želja. Hecno, kako otroci pronicljivo odkrijejo človekove najbolj boleče točke. Še posebej, ko je trenutek zatem dodala: "Ampak ati, ti si že velik!"

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...