sobota, 27. januar 2018

A je to z omaro

Danes se je (že skoraj) srečno končala dolga štorija, katere glavna akterka je slavna Omara v stranišču. Slavna zato, ker je njena zgodba dolga in zapletena, predvsem pa v stilu "a je to". Naše stranišče je bilo prvotno opremljeno v estetiki starejših časov z "žlahtno" kombinacijo rumenkastega lesenega opaža, klasično rjave plute in vgradno omaro z najcenejšimi lesenimi vrati ter plastičnimi ročaji. Tistimi rdečimi, verjetno jih poznate. Ko sva se lotila prenove, sva se z ne čisto lahkim srcem odločila, da zamenjava tudi to omaro - saj ni bila lepa, je bila pa prostorna in zelo uporabna … Napol sva že imela izbranega mojstra, ki bi naredil novo, elegantnejšo vgradno omaro, dokler nama ni kapnilo, da je dandanašnji pohištvo tako poceni, najin prostor pa tako dolgočasnih dimenzij, da se res nima smisla ubadati z izdelavo po meri.

Omara - že na mestu, a še brez vrat!

Na vrat na nos sva letela v Jysk po ceneno omaro, ki naj bi imela - tako sva izmerila - v našem stranišču še kakih deset centimetrov lufta. Zakaj se nama je tako mudilo, se ne spomnim, najbrž sva slabo ocenila prenovitveno časovnico, kar pa je tako ali tako že stalna praksa. Prvi problem z Omaro je bil, kako jo pripeljati domov. Omara je že šla v avto, kaj pa jaz in moj ogromni nosečniški trebuh? Varianta, da bi šla na avtobus, je odpadla, ker me je strašno tiščalo lulat (če niste bili noseči, ne komentirajte), tako da sem nazadnje jaz vozila do doma, Najdražji pa se je kot kura stiskal na sovoznikovem sedežu. Kako je potem tistih 150 kil lesa sam spravil v hišo, se ne spomnim, so se pa štiri velikanske škatle udobno namestile ob robu naše dnevne sobe. Začasno …

Glej ga zlomka, ni še minilo pol leta, že sva jela Omaro sestavljati! V tem času je zapakirana čakala nasproti jedilne mize in bila prav priročna, saj smo nanjo krasno odlagali čevlje, jakne, otroške lupinice, Tastarejša je malo telovadila po njej, pa še naš Nace si je z veseljem brusil kremplje na kartonu. Med tem časom je naše stranišče doživelo popolno preobrazbo; opaž in pluta sta letela ven in kar nekaj mesecev je napol škrbasto čakalo brez zaključnih letvic, radiatorja in vrat. Omaro bi takrat zlahka spravila noter, ampak ne, hotela sva počakati na letvice, letvic pa nisva mogla položiti, dokler ni bilo vrat, vrata sva pa izbirala sto let in jih potem čakala še sto let … A počasi doumevate, kako spretna in premišljena sva pri prenovi? Ko so vrata srečno prišla, ko je bila za silo pripravljena delavnica v kleti, ko je bila kupljena žaga za letvice in ko je bila sestavljena (žaga, ne omara) in tako naprej in tako dalje, je le prišel trenutek, da se je bila Omara pripravljena naseliti na končno lokacijo.

Seveda sva za sestavljanje Omare potrebovala celotno dnevno sobo, ki nikakor ni majhna, pa še se ne bi branila več prostora. Zadeva je po Murphyju zapakirana tako, da je treba naenkrat odpreti vse štiri škatle - že res, da so prve deske v škatli št. 1, ampak šraufi so pa v škatli št. 4 ... Dela sva se se lotila, ko sta otroka zaspala. Opolnoči je bil okvir zadevščine sestavljen in previdno sva ga začela seliti v stranišče. Šment, ko sva giganta le privlekla na kraj zločina, se je kajpak izkazalo, da je preširok. Zmanjkalo nama je le par centimetrov, a s podbojem, letvicami in radiatorjem ga nikakor nisva mogla zasukati na mesto. (Čas za "a je to" orglice …)

Kaj sva hotela, Omaro sva pustila, kjer je bila, napol zrinjeno v stranišče, ki je bilo nato dostopno samo prek ožine, kakršne se ne bi sramovala niti kakšna zaguljena jama. Tastarejša je bila silno navdušena, da je imela svojo hišico, in jo je napolnila s svojimi barvicami, bobnarskimi paličicami in podobnim - vsako na svojo polico. Jaz - ker ždim doma, sem pač najpogostejša obiskovalka tega stranišča - sem bila s svojimi doječimi oblinami malo manj vzhičena nad basanjem do školjke. K sreči je neugodno stanje trajalo le dva dneva, potem pa sva odšraufala eno stranico in porinila omaro na mesto. Šlo je! Kako je Najdražjemu v tesnem prostoru, ki ga je imel na voljo ob robu, uspelo omaro spet učvrstiti z vijaki, mi ostaja uganka.

No, zgodba se pa le ni tako hitro zaključila. Med drugim se je v vseh tistih mesecih, ko smo Omaro uporabljali na neplanski način, razbilo ogledalo na vratnem krilu. V zgolj slabih dveh mesecih od tega odkritja nama je uspelo locirati najpriročnejšega steklarja in mu dostaviti zadevna vrata, ki sem jih šla dvignit v vsega treh dneh od takrat, ko so bila popravljena! Še več, Najdražji jih je dejansko namestil na Omaro že naslednji dan!!! Še kar nekaj zadevic je treba uštimati, da bo Omara popolna, montirati dodatne police in ledice, da se bo kaj videlo v njenih globinah. Ampak pri tempu, ki sva ga trenutno ubrala, vse kaže, da bo stvar gotova še v tem koledarskem letu!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...