nedelja, 28. januar 2018

Popravni izpit

Miklavška gora (955 m)


Komaj dober mesec je od precej ponesrečenega sankaškega izleta na Ljubelj. Zdaj smo bili v enaki zasedbi (štirje vnuki, dva stara starša in ena mama), a pri petnajstih stopinjah več in tridesetih centimetrih snega manj, pa z nepredstavljivo večjim uspehom! Miklavška gora v Selški dolini je namreč nadvse "razvojno primerna", kot se zadnje čase rada strokovno ustrezno izraža Babi. Od zadnjega parkirišča do vrha ni daleč in kolovoz je širok, čeprav strm. Zgoraj pa sta (rahlo strm) travnik in cerkev s klopcami, ostanki starega obzidja in vsem ostalim, kjer se otroci lahko zabavajo.

Cerkvica na vrhu (Sv. Miklavž, jasno)

Vsi otroci so hodili izvrstno, ampak z vsem spoštovanjem do starejših dveh punc (in tudi nas odraslih, kakopak) - glavni zvezdi dneva sta bila ta mlada fanta. Moj nečak, ki si je zadnjič prislužil nelaskavi vzdevek Mr. Sitnikus, je tokrat v prisrčni dvoletniški govorici momljajoče oznanil: "Hodil bom!" In potem je dejansko sam pripešačil do vrha. Babi ga je pozorno spremljala, verjetno pričakujoč, da ga bo vsak čas morala naložiti v nahrbtnik, toda ne, dečko je vztrajal do cerkvice, tam veselo norel in potem pripešačil še nazaj k avtu.

Še bolj pa je blestel moj Mali (kot mama sem seveda čisto objektivno poklicana za dajanje tovrstnih ocen, kajne). Ne samo da je ob podpori enega od odraslih veselo pohajal po vrhu sem in tja, sklenil je tudi, da ne bo zaostajal za drugimi otroki. Ko so vsi šli skakat z zida na travo, je tja letel tudi on, ko so vsi leteli do vpisne skrinjice, je za njimi šibal še on, in ko so se vsi spravili rit po krtinah, je po bregu dol za njimi oddrvel tudi on, kolikor so ga nesle kratke nožice. Pri dobrih osmih mesecih, da ne bo pomote. No ja, malo mu še vseeno manjka, da jih bo dohajal - zaspal je približno hip zatem, ko sem ga med sestopom dala v kengurujčka, ostali trije mladinci pa so zdržali do avtomobila. Tastarejša je mrknila, še preden sem ga sploh vžgala.

Kolovoz je kar strm

Tehnični podatki za Alenko, Katjo in druge zainteresirane:

Iz Škofje Loke proti Železnikom, za Selcami zavijemo levo (table za Golico in Športni park Rovn), za mostom levo in nato po strmem, ozkem asfaltu do sedla pod Miklavžem, kjer se da parkirati. Od tam je do vrha 20 minut vzpona po kolovozu. Na otroke je treba malo paziti, ker so pobočja strma.

Ni tako kritično, kot se bere (kamnolom ob poti)
Razgledi so bolj švoh, edino Ratitovec se lepo vidi

Komaj še budna, a sestradana ekipa spet na izhodišču

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote ...