sreda, 09. maj 2018

Lekcije z Lošinja

O zaključku leta suženjstva, počitniški statistiki ter tednu med Cresom in Lošinjem


Ne zamerite mi, če je ta objava nekoliko bolj sentimentalna, kot ste navajeni pri meni. Mogoče zato, ker se je (do)končno izteklo čudno, čudovito leto suženjstva, v katerem nisem bila jaz jaz, pač pa razširjeni jaz. Moj mali privesek zdaj že mirne duše šiba stran od mene - spotoma se sicer še ozira čez ramo, ali ima zaslombo mame levinje -, se na ves glas reži, ko mi zavestno in načrtno nagaja, in postaja pravi razbojnik! Če me poznate, veste, da to prav gotovo nikoli nisem bila, kar lahko pomeni samo, da z Malim nisva več eno.


Za nami so torej prvomajske počitnice, ki so se začele razburljivo in končale spokojno v splošno zadovoljstvo - še naš veliki avto nas je pričakal tako rekoč popravljen. Tudi vreme je bilo na naši strani kot že vrsto let ne, tako da smo lahko dodobra raziskali Lošinj in Cres in prišli do niza presenetljivih spoznanj:

Lekcija št. 1:
Po jadranski makiji je bistveno prijetneje pohajkovati v soncu kot v dežju (kar smo izkusili v podobnem terminu pred tremi leti).

Kot običajno, odkar imam mladiče, od počitka ni bilo nič. Iskali smo markacije po džungli Punta Križe na jugu Cresa, tavali skozi brinov labirint na Helmu pri Lubenicah, vohljali za šparglji na Veli Straži, se pretvarjali, da smo vlak, na lungomaru pri Malem Lošinju, vedrili v Velem Lošinju, raziskovali stare tunerije pod creškimi Ustrinami, se z barko zapeljali na spokojni otoček Ilovik … Predvsem pa smo prekopali tono peska, v morje zabrisali 383 kamnov (nekaj sto gor ali dol), odbrzeli 2,4 kilometra na hčerkini novi ljubezni poganjalčku (in vožnjo samo enkrat zaključili s padcem in jokom), se 112-krat bruhajoče hitro zavrteli na vrtiljaku, se 54-krat spustili po toboganu in nekaj stokrat hudo visoko poskočili na dvojni vzmetni gugalnici. 

Dvojna gugalnica je bila glavni hit!

No, poganjalček pa tudi.

Za čofotanje je bilo dovolj toplo, za pravo kopanje smo bili pa prestrahopetni.

Zunaj smo bili od zore (enkrat, ko sva z Malim že ob šestih metala kamenčke s pomola, skoraj dobesedno) do mraka, zato je tu že:

Lekcija št. 2:
Družina na naši razvojni stopnji si skoraj ne bi mogla želeti česa boljšega, kot je apartma znotraj kampa.

Varovano okolje brez avtomobilov, igrišča (hecno, bolj slovenska, kot so v našem ljubljanskem predmestju!) in morje pa zgolj nekaj korakov stran. Po pričakovanjih smo torej igrače s sabo tovorili samo zato, da nam v pomožnem avtomobilčku ni bilo preudobno. Čim se je Mali zjutraj prebudil, je že tolkel po vratih, in čim smo ga pripustili na teraso, se je zakadil v bližnji pesek in tam nekaj študiral s svojimi grabljicami ali lopatko ali čemer koli že.

Naš kamp je bil tik pod Osoršćico - če tam še niste bili, naj vam povem, da je to najvišji vrh na Lošinju, visok skoraj 600 metrov, tako da je trenutno čisto izven našega dosega. Pred dopustom sem Najdražjemu še vneto razlagala, da bova izmenično, vsak dan eden, šibala gor, izvedla pa tega nisva. Lahko bi bila nesrečna, ko sem jo gledala in si predstavljala, kako fajn bi se tamkaj prešvicala - lahko bi bila, pa nisem, kajti:

Lekcija št. 3:
Na Lošinju je mogoče srečno preživeti tudi brez Osoršćice.

Ko sem gledala otroka, kako drvita naokoli in uživata na vsakem koraku, si zase nisem želela prav ničesar več. Preprosto si nisem želela utrgati niti dveh uric, saj bi s tem zamudila pogled na popolno srečo svojih mladičev. Kdo ve, kolikokrat jo bom še imela priložnost opazovati!? Tako je tu:

Lekcija št. 4:
Na dopustu se imamo lahko fino tudi v četvero. Ključ do uspeha je, da program popolnoma in v celoti prilagodimo naraščaju in pozabimo na vse, ampak res VSE želje odraslih.

To je lažje reči kot storiti. S tem procesom se ukvarjam že od rojstva Tastarejše in menda mi je prav to ena od najtežjih stvari pri starševstvu, zdi pa se, da sem zdaj, po koncu druge porodniške, končno dosegla ustrezno stopnjo predanosti. Dobro, da ne bom imela še več otrok - saj bi postala že prava cankarjanska mati!

Lekcija št. 5:
Ni lepše stvari na svetu, kot je gledati lastna otroka, kako rada se imata.

Njune fore, ki jih razumeta samo onadva, njuno pujskanje, ko se mečkata in valjata po posteljah, njuni okorni objemi in nerodni poskusi, ko Tastarejša dvigne Malega kot vrečo cementa, pa trenutki, ko sestrica hrani bratca in previdno oblizne žličko s kašico točno tako, kot vidi delati mene … Vam pravim, da sem trenutno nekam sentimentalna.

Da pa se za konec še vrnem k Lošinju in Cresu, je tu še:

Lekcija št. 6:
Niso vsi kvarnerski otoki kot nam najbolj domači Pag.

Lošinj in Cres sta kajpak bolj zelena, pa tudi precej manj obremenjena z žurerstvom in množičnostjo. Zgodilo se je celo, da je bil kak domačin prijazen do nas, pa čeprav smo Slovenci. Poleg tega je na otokih kup označenih pohodniških poti, ki so "razvojno primerne" (po terminologiji naše Babi) - za odrasle blagi sprehodiči, za nas pa poštene poldnevne avanture. Tastarejša jih je suvereno odpešačila in bila pri skakljanju po tistem goščavju celo bolj sproščena kot jaz, ki se vendarle zavedam, da v grmovju morda ne šumijo samo martinčki, ampak še kaj drugega plazečega se, in ki nisem prav srečna, da se vsaka pajčevina, spletena prek poti, zalepi ravno na Malega v kengurujčku na mojem trebuhu. Z vsem, kar je na njej, vred, jasno.

Res, težko je pisati o dopustu, na katerega smo vsa zdravila vozili samo na izlet in ga preživeli brez dramatičnih incidentov ter zoprnih anekdot. Še najbolj slikovita je menda tista, ko se je Mali, ki je racal okoli brez plenice, minuto pred kosilom temeljito podriskal. Na teraso. Od sosednjega apartmaja. Ki pa je bil k sreči prazen. Dobra stran dogodka je tudi, da se je takoj glasno pritožil: "Mamamama!" Druga, slabša možnost bi bila, da bi se spravil z rokami raziskovat, kaj je ustvaril.

Skoraj popolne počitnice torej. Zakaj skoraj? Če jim že moram kaj očitati, jim lahko to, da v apartmaju nismo imeli pomivalnega stroja. Kakšen dopust pa je to, če je treba vso posodo pomivati na roke?

Džungla Punta Križe

Ena družinska

Zamišljena v Osorju

Komaj še prehodna označena pot na Helm
(okrog je pa čisto prijetna in udobna makadamska cesta)

Mali je kar soliden del poti prehodil sam.

Boca Falsa pri Malem Lošinju

Did(a), najvišji vrh Ilovika. Zveni bolj spektakularno, kot v resnici je.

Je pa na Iloviku vseeno zelo lepo!

Iloviško pristanišče

"Avtobus" na Ilovik

Cres, pod Ustrinami

Kratkočasenje v marini Cres - za zabavo je dovolj ograja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...