Filmski večer

O politiki, surikatah in tem, zakaj ne gledam televizije

Zvečer sem obležala na kavču. Obnemoglo sem štrckala med programi, pričakujoč, da bom po nekaj minutah obupala in zbrala energijo za selitev v posteljo, potem pa me je zaustavil začetek nekakšne politično-psihološke drame. Saj vem, žanr sam po sebi ne zveni prav razburljiv in v resnici me v zadnjih letih politika celo v predvolilnem času uspava še bolj kot prenosi nogometnih tekem, razumem jih pa približno enako, torej ne sploh. Ravno zadnjič sem denimo začudeno gledala poptevejevski prispevek o prostovoljcih, ki pred volitvami pomagajo strankarskim živinam. Nič mi ni bilo jasno - a to dejansko koga veseli počenjati? Ne vem, ali se težje poistovetim s tem ali z babnicami, ki se nagnetejo v šopingcentre vreščat okrog telenovelskega Turka!?

Ampak kakor koli že, film je bil izvrsten, kot se mi zdijo izvrstni vsi, ki jih gledam - torej vsi trije na leto. Tudi Najdražji zraven mene je, kadar je med smrčanjem za hip priprl oči, zamomljal, da je odličen … Spopad ambicioznega novinarja in prekaljenega političnega mačka je bil prefinjeno napet; novinarček ob starem političnem lisjaku ni imel za burek, in samo zaradi poznavanja dejanskega zgodovinskega dogajanja ter zakonitosti filmskih zgodb je bilo gledalcu dano slutiti, da se bo ob vrhuncu filma zgodil preobrat in da bo čedni novinar tisti, ki bo zmagoslavno odjezdil v sončni zahod.

In res. Na zadnji dan snemanja intervjuja, ki sta ga v filmu izvajala protagonista, je novinar svojega intervjujanca prvič resneje stisnil v kot, da se je ta končno zmedel in začel ...

"Aaaaaa! Uuuuuuaaaaaaaa!!!"

Mali, bogganimarad! Takole glasno me je - ravno v napačnem trenutku, kajpada - po elektronski varuški obvestil, da bi rad mleko in da ga prav nič ne zanima, ali bom zamudila najpomembnejši del filma. Kaj sem hotela, odhitela sem v spalnico, kjer me je že čakal v položaju surikate, ki opreza za plenilci. Nobeno tarnanje mi ne bi pomagalo, tako da sem bila vsaj hvaležna, da ga je napadla samo lakota in ne dolgotrajnejši kašelj kot prejšnjih nekaj noči. Vseeno. Ko sem čez nekaj minut pridivjala nazaj na kavč, je bilo vse že opravljeno. Dobro je premagalo zlo, politik je bil obupan in skesan, novinar zmagoslaven, film pa pri koncu.

Mogoče je pa (tudi) to razlog, da ne gledam televizije.