petek, 11. maj 2018

Smrdi!

O pasjem dreku, polisalami in krivicah, ki jih delamo otrokom


Ko smo se z igrišča vrnili v hišo, je nekaj grozno smrdelo. Po pasjem iztrebku! Pred tem smo namreč razkopavali bližnje igrišče za odbojko na mivki in zelo hitro sem začela sumiti, da je prav naš vogalček služil za stranišče kakemu slabo vzgojenemu psu. Hitra preiskava mivke ni dala nobenega dokaza, da se je kaj ponečedilo prav pod nami, vseeno pa sem odredila selitev na manj oskrunjen teren.

Kmalu je Tastarejšo prešinilo, da je lačna. Ali veste, kaj si je gospodična zaželela jesti? Pleskavico! Moja hčerka!!! Med vsemi jedmi na svetu si je zaželela ravno pleskavico! Ker ji nisem zmogla (niti hotela) ustreči, je že začenjala cepetati, a sem jo še pravi čas premotila z obljubo polisalame, ki jo pri babici in dedku za otročad trenutno režejo na metre.


Pripluli smo torej nazaj pod streho. Obema mladičema in sebi sem temeljito umila roke, potem pa sem se po principu triaže spravila reševat najhujša problema: pasji smrad, ki smo ga prinesli s sabo, in hčerkino lakoto. Naredila sem, kar naredi vsaka skrbna mama - temeljito sem prevohala zadnjico svojega Malega, in res so imele njegove hlače izrazito pasji vonj. Ker smo bili že blizu času za umivanje, sem mu jih samo slekla, Malega sem pustila v plenici, sama pa sem se spravila delat sendvič s polisalamo.

Če hočem tole štorijo uspešno pripeljati do želene poante, je nujno nekaj predzgodovine. Že vse od otroštva ne jem nobene salame, klobase ali drugih izdelkov iz predelanega mesa, najbolj tabu od vsega pa mi je poli. Zakaj je tako, ne vem, predvidevam pa, da je nekaj v moji vzgoji ali krvi, kajti moj brat v povezavi z ubogo poli dela še mnogo večji cirkus! Do nedavna sem mislila, da bom, če se bom poli samo dotaknila, kot novodobna Trnuljčica kar umrla ali vsaj padla v komo. Ampak zdaj sem, kaj sem hotela drugega, na kruh naložila nagravžno veliko salame, to postavila pred Tastarejšo, hkrati pa še komentirala sinove smrdljive hlače. Hčerka je takoj začela žvečiti, hip zatem pa sitnariti: "Smrdi! Joj, kako smrdi!"

Ničesar nisem vohala, zato sem jo želela utišati: "Nič ne smrdi, Juretu sem že slekla hlače."

"Smrdiiiiii! Daj mu hlače stran! Fuuuuuj, kako smrdi!"

Vedno bolj je nergala in jokcala, postajala vedno bolj vznemirjena, glasna in histerična, smrkelj, ki se ji je cedil iz nosa, pa je žlahtnil salamo, ki jo je natepavala ne glede na vse. Skušala sem jo pomiriti, ji razložiti, da nič ne more več smrdeti, da sem hlače že umaknila na hodnik, ona pa je še tulila, da jih moram nesti v zgornje nadstropje, se dreti in zahtevati nemogoče. Zaspana je, sem ocenila, jo malo tolažila, ji prigovarjala in jo zmerjala, Tastarejša pa je vedno bolj obsedeno tulila, kako smrdi. Očitno je že čisto na koncu od utrujenosti, sem sklepala in oba otroka spravila v kopalnico - hčerko s sendvičem vred, da ga je med kričanjem jedla naprej.

V tistem je domov prilomastil Najdražji. Vpadel je v največji kažin, hitro ugotovil, da ni nikjer nobenega pasjega dreka, potem pa mu je le potegnilo, kar meni ni: "A ti salama smrdi?"

In točno to je bilo. Močni vonj polisalame je povezala z mojim govoričenjem o pasjem dreku. To mi je dalo misliti: kolikokrat sem otroku že naredila krivico samo zaradi tega, ker je njegovo znanje o svetu še preomejeno, da bi znal ustrezno ubesediti vse, kar se mu plete po glavi!? In kakšno nemoč morajo ob tem - nehotenem, a vseeno neprijetnem - nerazumevanju čutiti človeški mladiči? Nič čudnega, da je potem edino orožje, ki jim ostane, tako strastna trma - le kako naj drugače dosežejo svoj prav?!

Tastarejša je odločila, da polisalame ne bo več jedla, tako da je zdaj na prepovedanem spisku. To pa podpišem!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...