nedelja, 29. avgust 2021

Teden visokih tur

»Kako bi z eno besedo opisala vse naše letošnje počitnice?« sva se zvečer šli s Tastarejšo. Greva po vrsti. »Morje?«

»Fajn!«

»Korzika?«

»Fajn!«

»Avstrija?«

»Fajn!« OK, tole ni ravno plodna vaja. Ampak potem je punca še malo pomislila in dodala: »A veš, s katero besedo bi opisala naše zadnje počitnice? Hribi!«

In imela je čisto prav. Ker sem imela morja, kopanja in gneče že čisto dovolj, sem za zadnji teden avgusta familijo zvlekla v Avstrijo z namenom preganjanja po hribih – če bi se dalo, bi se pa zraven še malo kopali, ker jim tovrstne infrastrukture tam res ne manjka. Vsaj drugi del načrta se nam ni izšel, kajti ob našem prihodu na senčno stran Alp se je vreme dokončno zasukalo v jesen, in kaj so to kratki rokavi, smo videli samo še med jutranjim oblačenjem. Vsaj s prvim, glavnim delom aktivnosti pa ni bilo težav. Čeprav je Najdražji od samega začetka bral katastrofične vremenske napovedi, ki so za vse dni obljubljale dež, je bil končni vremenski izplen tako rekoč popoln za pohajanje po (zmernih) višavah.

Potem ko smo nekaj zelo prijetnih dopustov preživeli v Ziljski dolini, smo se tokrat usmerili dve dolini severneje, na vogal doline Mölltal. Nič manj prijetno ni bilo, s to razliko, da je gazdarica tolkla precej hujši dialekt in sem se s svojo zarjavelo nemščino počutila prav nebogljeno. Smo pa imeli z njo (z gazdarico, ne z nemščino) malo opravka, saj je naša zelo jodlarska kočica stala čisto ločeno od glavne kmetije. Edini očitek, ki bi ji ga lahko namenila, je bilo par kvadratov peska ob nadstrešku, pod katerim smo parkirali. Tisti pesek si je namreč za svoj peskovnik izbral domači mačji živelj, in vsi vemo, kaj mačji živelj počne v peskovnikih. Prvi dan, ko tega še nismo vedeli, je bilo na sporedu kar nekaj ovohavanja, kdo je stopil v kakec. Drugače pa je bil naš jodlarski travnik odlično izhodišče tako za izlete po koroških Visokih Turah kot za skok čez bližnji prelaz Iselsberg na Tirolsko in proti Lienškim Dolomitom. Za družinske arhive in tiste, ki vas morda zanima, pa je tule kratek, bolj tehnični pregled krajev, ki smo jih oblezli.

Ebeneck (2282 m). Naša hišna gora, ki smo se je lotili z udobnih 1800 m. Naučili smo se, da ni nujno, da imajo kelnarce kaj pojma o hribih, pod katerimi delajo – »Das ist doch ein Klettersteig,« nas je prestrašila na izhodišču, široki travnati vrh je bil pa potem družinski, da le kaj. Naučili smo se tudi, da nad 2000 m pozni avgust še ni prepozen za borovnice. Slastno!

Občasno se Malemu uspe prešvercati, večino pa prehodi sam.

Pogled z Ebenecka na Zellinkopf, dodatek za poskočne ... 

... in s poti na Zellinkopf nazaj, na Ebeneck.

Greben še naprej. V kakem drugem življenju.

Borovnice, borovnice ...
 
Jezero Kegelesee (2164 m) v dolini Zirknitztal. Kar dolg, ampak pravljično lep pohod med macesni, borovnicami, granitnimi prepadiči in žal tudi ploh(ic)ami. Ena sama samotna krasota od začetka do konca. Še celo sestop, za katerega se nam je obetalo, da bo potekal po asfaltni cesti, so nam posladkale mehke travnate bližnjice in plantaže gozdnih sadežev. Samo z govedom ni bilo heca. Ta najbolj zagreti bikci so nam postavili zasedo tik pred mostom, tako da smo jih morali po gverilsko obvoziti direktno čez potok.

Čudovita planina Färberkaser, kjer se konča glavni vzpon in začne prečenje ...

... prek očarljivega (in zelo okusnega) terena.

Jezero Kegelesee. Vreme norveško.

Bali smo se, da bomo sestopali po (zaprti) cesti ...

... namesto tega pa smo dobili tole ...

... in tole!
 
Raziskovanja pod Grossglocknerjem. Pregrešno drage glocknerske ceste nismo izpustili in začetek – s polurnim čakanjem na prosto parkirišče na vrhu, kot da bi se vkrcavali na trajekt, in s stotinami obiskovalcev okrog parkirne hiše na 2300+ m – je bil grozovit. Ampak par minut od parkirišča je bilo takoj bolje, in ko sva z Malim pohajala med ledeniškimi jezerci, je bilo slikovito samotno. Tudi Najdražji in Tastarejša sta uživala, ampak na drugi strani doline, saj sta šla povohat iztek ledenika Pasterze, dokler ga je še kaj.

Eno od parkirišč pod Kaiser-Franz-Josef Höhe.

Obvezna z Grossglocknerjem.

No ja, no, okusi so pač različni.

Nekoč je bila Pasterza!

In do nje je vozil tale dinozaver.
Zdaj seveda konča visoko nad dnom doline.

Jezero Sandersee. Drugi del ekipe je šibal na iztek Pasterze.

Nižje ležeče umetno jezero Margaritzensee.

Prehod prek obeh jezov je bil kar spektakularen.

Pa še obvezna jodlarska z velikim G, ki se je znebil oblakov.
 
Smučišče Zettersfeld nad Lienzom. Z avtom spet nad gozdno mejo, potem pa še vožnja s sedežnico. Cel žur.

Ni nam treba peš gor. Veselje!

Do Schoberköpfla potem res ni daleč.

Tastarejša je kolesa neumorno vadila več kot pol leta. In zdaj jih res obvlada!


Lienški lepotci na nasprotni strani skrbijo za kuliso.
  
Soteska Raggaschlucht. Bučeča voda, granitne stene in lesene stopnice. Dovolj udobno zame, ki sem si zjutraj privoščila solo dirko na vrhove nad našo hiško. Nazaj grede smo pa še odkrili tisto, kar nam je do tedaj manjkalo – dobro otroško igrišče.


Je bilo kar težko slikati, ker sem imela toliko dela z držanjem Malega.
On se pa ni preveč sekiral!

To smo iskali! Igrišče pri Rangersdorfu.
 
Garnison-Steig in jezero Tristacher See. Spet na tirolsko stran, tokrat v preddverje Lienških Dolomitov. Razgibano vojaško pot nam je popestrilo »reševanje« plastenke z vodo, ki nam je ušla z izpostavljenega počivališča par metrov v globino. Pri gozdnem jezeru Tristacher See smo pa nazorno videli, zakaj se je vredno boriti za prost dostop do vodnih virov.

Za muhasto, aprilsko vreme je bila garnizonska pot čisto primerna.

Jezerce Alter See.

In Tristacher See s hotelom. Hvala, kar imejte ga.

Če je edino igrišče ob vodi del plačljive plaže, je treba najti zabavo drugje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnost...