»It's a plum!« me je prešinilo iz globin dolgoročnega spomina. Ko je sine povedal še, da je to slišal od bratranca, se mi je z občutnim vložkom procesorskih moči razpletla kolobocija …
… ki sta jo menda v familijo prinesla moj brat in bratranec. Če me spomin ne vara – in čisto možno, da me – je pri pouku angleščine ena od njunih manj obetavnih sošolk zablestela, ko je na profesoričino vprašanje tipa »What time is it?« odgovorila: »It's a plum!« Če se ne motim – in res je možno, da se – se je vse skupaj, da bi bilo še bolj montypythonovsko, dogajalo na fakulteti!
Sliva absurda se je k nam vrnila po rekla-kazala metodi. Predvidevam namreč, da je moj brat prigodo razložil svojemu potomstvu, njegov drugorojenec – dobro leto starejši od Malega in ne prav dosti bolj vešč v angleščini – jo je šel posredovat Malemu, ki jo je zdaj na veliko začel prodajati meni kot hudo smešno foro. Pa saj štiriletnik ne more štekati, zakaj je dialog tako bizaren!? Da ne omenjam, da seveda skupaj ne spravi dveh angleških besed, pač pa samo zavija v čudni latovščini in vsake toliko doda tisto »plum«. Ampak vse skupaj se mu grozno dopade!
Nisem pričakovala uporabnega odgovora, a vseeno sem ga vprašala: »Pa zakaj se ti zdi to tako smešno?«
»A veš, mami, fora je v tem, da ponudiš nekaj nepričakovanega!« Odgovor je sicer skopiral direktno iz Pasjega moža, ampak vsa čast mu, utemeljitev je popolnoma na mestu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar