sobota, 11. september 2021

Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnosti in predvsem moja psihična trdnost preveč omejene. Tako zlagoma ponavljam že prehojene markirane poti, a naj vas ne skrbi glede pionirskih občutij. Pogled v moje dnevnike običajno razkrije, da sem nazadnje tam hodila pred 20+ leti (kar je samo po sebi strašljivo, saj sem vendarle še skorajda v dvajsetih, aneda), in zato mi je vse, kot bi bila prvič!

Da upravičim lastne očitke sami sebi, zakaj se ne spravim v kakšna brezpotja in podobne neugodnosti, naj kot olajševalno okoliščino tokratnega dne navedem vsaj, da sva si izbrala Mrzlo goro, ki je brez dvoma eden od najtežjih vrhov z markirano potjo pri nas. Seveda sva se je lotila krožno, tako da so naju zjutraj predramila prodišča v Matkovem kotu. Za uvodnim položnim delom se pot postavi pokonci in se do konca ne upeha. V slabih dveh urah sva bila v kotlu, ki mu kraljuje Matkov škaf in ki je jeseni strašljivo domovanje temačnih senc, spranih pobočij in umazanih snežišč. Škaf se nama je pokazal v izvotljeni podobi, je bil pa prehod prek grape pod njim zaradi ostankov snega nekoliko siten (ne, zimska oprema ne bi pomagala). V nadaljevanju je pot strma, večinoma nezavarovana in bodisi zahtevna bodisi samo tečna, tako da so prvo estetsko mesto zeleni travnički v Latvici. Od tam do vrha je še slaba ura plezarije po označenem, a večinoma nezavarovanem, krušljivem in izpostavljenem grebenu. Mene so dodatno psihirali spomini na dan pred toliko leti, ko se je moje življenje temeljito preokrenilo, in se še zdaleč nisem počutila dovolj sproščena, da bi na tem delu kakor koli uživala.

Jutranja prodišča v Matkovem kotu, Mrzla gora daleč zadaj na desni.

Prvi pogledi na Škaf.

Domačinom ni problem prečkati snežišča.

Škaf od spodaj.

In še pogled od zgoraj na sitni prehod.
S poti je treba skočiti na pesek v grapi.

Matkov škaf, jesenska izvedba.

Nadaljevanje je naporno ...

Grušču se ne da čisto izogniti.

Nad srednjo krnico pot zavije desno in se ob varovalih nad snežiščem celo malo spusti.

Še malo do Latvice.

Latvica ...

... in še enkrat Latvica.

Nadaljevanje je izpostavljeno in v glavnem nezavarovano.

Pogled na prizorišče izpred toliko let ...

V tem stilu do vrha.

Nekaj malega jeklenic.


 
Na vrhu sva bila z Najdražjim enotna, da je škoda, da je pot iz Matkovega kota sploh markirana. Glede na svojo odmaknjenost, logistično nepomembnost in težavnost bi ji bolle rosse (rdeče pike) v italijanskem stilu bistveno bolje pristajale! Najdražji med vzponom ni bil zadovoljen z mojim tempom (ja, dejstvo, da v rekreacijo vlagam bistveno več energije kot on, pa je vseeno vedno hitrejši, me vedno zaboli!), ampak ko je videl, da sva gor prišla v treh urah in pol, se je nehal usajati. Prostora zgoraj ni veliko, vidljivost pa tudi ni trgala spodnjic, tako da sva se kar hitro umaknila prihajajočim z okrešeljske strani. Tudi midva sva sestopila v Mrzli dol, in če me je pot iz Matkovega kota nekoliko razočarala, me je ta prijetno presenetila. Že res, da je plezarije veliko in da je večinoma nezavarovana, vendar pa je skala čvrsta, teren niti ne tako grozno izpostavljen, smer pa tako logično slikovita, da je bilo vse skupaj en velik užitek.

Sestop od konca težav mimo Okrešlja do Rinke je imenitna predstava najrazličnejših podmnožic populacije, ki zahaja v gore. Najbolj naju je osrečil par, opremljen v klasičnem fitnes stilu, ki je po običajni poti nad Okrešljem lomastil v težkih zimskih gojzarjih (novih!) in s čelado na glavi, pa seveda s skrajno izmučenim instagramerskim psičkom. Hm.

Na parkirišču pod slapom sva bila še dovolj čila, da sva se odločila za »poštenost« - do avta v sosednji dolini se bova vrnila peš. Urica in pol po sprehajalni poti skozi Logarsko nama je bila dejansko v veselje, no, zadnji uri rahlega vzpona po asfaltni cesti nazaj v Matkov kot pa bi se v bodoče mirno odpovedala. K avtu sva se vrnila pošteno pretepena po slabih desetih urah hoje in dobrem polmaratončku kilometrine. Čakal naju je pa še eden od najtežjih delov ture: po povratku v civilizacijo preživeti preostanek dneva ob dveh naspidiranih, do izmučenih roditeljev niti malo uvidevnih mladičih. Kdaj gremo lahko že spat …?

Pogled na vrh s poti v Mrzli dol.

Rinke.

Ja no, malo je pa tudi izpostavljeno.

Pogled nazaj gor; srečevala sva vse mogoče.

Še enkrat Rinke.

Tale jeklenica je baje nova, ampak verjemite mi, pot še zdaleč ni otročje lahka.
Urica prostega plezanja (v katero koli smer) vam ne uide.

Brana, Turska gora in Turski žleb.

Sestop na Okrešelj, spodaj se sluti žerjav na delovišču koče.

Klasika. Vedno lepa!

Še ena klasika nad slapom Rinka.

Ja, še ena klasika ...

... in še ena. Konec Logarske.

Atrakcija na poti v Matkov kot.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnost...