sreda, 22. avgust 2018

Žensko popoldne

O Svetem Jakobu, družinski tradiciji in pomanjkanju moške energije


Da zapostavljam in odrivam starejšo hčer, jih poslušam od svojega Najdražjega vsakokrat, kadar se kaj bockava, kar pomeni kar naprej. Saj ne rečem, dokler se Mali obnaša, kot da bo umrl, če v moji prisotnosti ne visi na meni, ima prednost, kar se tiče centimetrov oddaljenosti od mojega oprsja. Vendarle pa se, kot verjetno vsaki ozaveščeni mami, zdijo zgornji očitki neutemeljeni. Pretežno. Kjer je dim, je očitno vsaj majčken plamenček, in morda imam drobno pikico slabe vesti, zato sem nama, da bi se za spremembo posvetila samo in izključno Tastarejši, izborila prosto popoldne.

»Kaj bi počela?« sem jo vprašala, v pričakovanju kake napol komercialne bedarije, ki jo bom morala pogoltniti.

»Greva na Jakoba,« je dahnila.

Uau. Kar onemela sem. Ali je pogruntala, da se me da v glavnem kupiti samo s hribi, ali pa ji je hribček nad Katarino res tako pri srcu in se bo otroška jakobomanija brez pretiranega truda prenesla iz moje izvorne v mojo novo družino? Kakor koli že, z veseljem sem bila za in preživeli sva prav prijetno babje popoldne. Sprehodili sva se po standardni trasi s standardnim programom: poziranje pred leseno tablo z Jakobom, odločanje, ali bova šli po direktni poti ali tisti daljši, ki vodi naokrog, štempljanje na vrhu in seveda iskanje, kje je skrito darilce. Če sem z otrokom sama, nekoliko težje na skrivaj nastavim čokoladico pod klop, in moram bliskovito ukrepati, ko Tastarejšo pošljem za vogal, češ naj pogleda pod običajno klopco. A punca na srečo še gladko nasede, tudi če jo presenečenje čaka tik ob mojem nahrbtniku, in niti za trenutek ne podvomi, da je na delu kdor koli drug kot Cmiljan, kot je preimenovala našega škrata Smiljana. 

Klasična

Tastarejša preiskuje, ampak Cmiljan je tokrat skril presenečenje pod drugo klopco.

Vmes sva se pa tudi pomenkovali, med drugim o tem, kaj kdo dobro zna, kar mi je ponudilo iskren vpogled v vrednote skoraj štiriletnice. Izvedela sem, da zna Najdražji dobro »dati muziko«, Babi dela dobre štruklje in »da dobre risanke«, Mali se zna dobro metati po njej, jaz pa znam dobro peči palačinke ter dajati poljubčke in objemčke. Šment, jaz sem pa mislila, kako nadtradicionalna mama da sem in katere superkul stvari vse delam za svoja otroka ter z njima!

Ob koncu izletiča sem bila kar malo ganjena, kako zdaj midve nadaljujeva družinski ritual, ko sva si z mamo vsako leto privoščili poznopoletni sprehod na Jakoba, po možnosti v zlatem večernem soncu in z vetru poplesavajočimi travnimi bilkami … Ampak veste kaj? Obe sva nekaj pogrešali. Moško energijo! Jin in jang pa te fore, očitno. Ne samo jaz, ki sem se morala ves čas zadrževati, da nisem govorila samo o Malem to in o Malem ono, temveč tudi Tastarejša. Ko sva se peljali domov, se je z zadnje klopi na lepem zaslišalo: »A veš, kdo sedi zraven mene?«

Nihče, kolikor mi je uspelo videti, ampak vseeno sem sodelovala v igri: »Kdo?«

»Jure!« Jasno, šele skupaj s fantoma je naša družina celota.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...