sobota, 25. maj 2019

Raketa pod Grlovcem

Kot običajno v najinih prostih dneh sva cilj izbrala na horuk, sredi družinskega prepira in iskanja najmanj črnih oblakov. Glede na najino porazno fizično pripravljenost je bila višinska razlika iz Borovelj do vrha Grlovca nekoliko zaskrbljujoča, a ob pogledu na nebo tako ali tako nisva resno računala na celotni krog. (Ker upanje umre zadnje, sem vendarle s sabo vzela planinski izkaznici – da bova, ko bova z Grlovca sestopila k Dajčpetru, lahko uveljavila popust, ko se bova vračala k avtu skozi sotesko Čepa …)


Tabla za začetek poti nad kmetijo Šajdnik (Schaidabauer) naju je kar malo prestrašila. Ne samo, da je zraven opozorilo, da je »sehr steil« (zelo strma), ampak se poti reče kar Raketensteig (priznajmo si, v katerem koli drugem jeziku ime niti približno ne bi zvenelo tako dobro kot v nemščini)! Potem sva bila pa malček razočarana, kajti strma je bila samo v spodnjem delu, višje pa si je gozdnato pobočje jemala z zložnimi serpentinami. Pa saj razočarana nisva bila zares, kajti čeprav sva bila večinoma v gozdu, je bilo vse skupaj razgibano pustolovsko, sem in tja so prišle na vrsto celo izpostavljene prečke, kjer si res nisva želela biti v mokrem. Žal je vse kazalo, da se temu ne bova mogla izogniti, kajti ko sva se bližala grebenu med Borovškim vrhom (nemško ime Sechter sem si zapomnila šele, ko sem našla še drugo slovensko ime Žehtar) in Grlovcem, je nad Stolom že jezno bobnelo. Hitro sva torej scumprala beta varianto sestopa, vrhu Žehtarja samo pomahala in odhitela prek vzhodnega pobočja Grlovca do stika z gozdno cesto, ki pripelje iz Bajdiš. Tu naju je končno dosegel dež, tako da sva tudi vrhu Grlovca samo pomahala in odmarširala po cesti v dolino, čeprav o kakem viharju potem ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pot večinoma vijuga ob široki poseki.

Pri tej enigmatični oznaki se nama je uspelo celo izgubiti.

Ker nisva šla na vrh Žehtarja, tudi razgledov na severne stene Grlovca ni bilo veliko.

Prečke na vzhodni strani Grlovca so manj grozne, kot je videti.

Slikovit prehod na položnejše pobočje

Na glavno cesto sva mehko pridrsela po prijetnih označenih bližnjicah, najine ture pa seveda še zdaleč ni bilo konec. Za Bajdišami sva namreč sklenila, da ne bova cefedrala do avta po asfaltu skozi Borovlje, in sva raje poiskala nekoliko skriti začetek sicer markirane poti prek podnožja Žehtarja. Po njej sva se morala spet malo vzpeti, a je bilo prav lepo, saj daje dno velikega, starega podora s svojimi borovci in Clusijevim sviščem prav visokogorski občutek – na vsega 700 metrih nad morjem! Potem nama je uspelo pa pošteno zabluziti. Kaj nama pomaga moderna navigacija, če na zemljevidu teh gozdnih cest ni … Ampak ko si tako kot midva prikrajšan za ture, ki terjajo malo več fizičnega napora in po žilah poženejo malo več adrenalina, te tudi brezplodno kolovratenje sploh ne zmoti. Še več, k avtu sva prišla nasmejana kot že dolgo ne, plastenka Almdudlerja iz (začuda odprtega) Spara pa je nasmešek samo še razširila.

Bajdiše

Med pohajanjem po gozdnih cestah naju je žgalo celo sonce ...

... in gozdarji so poskrbeli za razgibavanje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Pika

Del mojega telesa, ki ga imata moja mladiča najraje, ni tisto, kar bi morda pričakovali. Ne recimo moje izcuzano oprsje, ki jima je toliko ...