Prigode na bohinjski progi

O potovanjih z vlakom, lovljenju popoldanskega spanca in neponovljivih natakarjih

V moji mladosti je bila pomanjkljiva geografska razgledanost komaj odpustljiv greh, ampak tokrat znancem nisem mogla zameriti, ko so ob omembi Nadiže rekli: »Kje pa je to? A na Pagu?« Res je ta prijetna gorska rečica slovenska v vsega nekaj kilometrih, poleg tega pa leži tako zahodno v Sloveniji, da bolj ne bi mogla. Svojčas smo tistim krajem rekli zakotje, a resnici na ljubo niso več tako zakotni, saj so od preobilja poletnih turistov tako lepo porejeni, da v večini lokalov plastični denar pogledajo tako osuplo, kot bi hoteli plačati s pokrovčkom od cedevite, in meni nič, tebi nič sprejemajo samo gotovino. Kar hočem povedati, pa mi morda ne gre najbolj izpod prstov, je, da je do Nadiže, kjer smo v družinam nadvse prijaznem kampu Podbela že drugič odštevali konec poletja, presneto daleč.

In tako me je lani prešinila genialna ideja (kot so pač genialne vse moje ideje). Ker takrat tromesečni Mali vožnjam v avtu ni bil kaj prida naklonjen – in jim v budnem stanju še zdaj ni – sem se briljantno domislila, da bi dobršen del poti opravili z vlakom. To bo čisti win-win, sem se veselila: Tastarejši bo vožnja itak cel žur, Mali pa se bo medtem udobno crkljal pri meni v naročju. Edino, kar me je malce skrbelo, je bilo, kdaj in kje bo hčerka opravila popoldanski spanec, ampak ni hudič, da je ne bi oh-tako-romantično drdranje vlaka dovolj uspavalo, da ne bi na eni od etap zaprla oči!

Sama izvedba operacije je bila potem logistično kompleksna, kot je pač kompleksna večina mojih genialnih operacij. Z mladičema in kravasto nerodnim vozičkom sem se z mestnim avtobusom odpeljala do železniške postaje, prvi vlak nas je odvrgel na Jesenicah, drugi pa na Mostu na Soči, kjer smo počakali na Najdražjega, brez katerega vse skupaj ne bi bilo mogoče. On je namreč naokrog pripeljal avto, da smo lahko nadaljevali v Breginjski kot z vso feršterkerijo, ki jo zahteva družinski dopust: kahlo, igralno podlogo, blazino za dojenje in tako naprej, dokler dopušča prostor v prtljažniku.

Seveda ni šlo brez incidentov. »Neprecenljiv« trenutek je bil, ko sem s komaj uporabnim dojenčkom v eni roki in s triletno hčerko za petami letala po vagonu ter s prosto roko brisala kaplje rumene brozge, ki je curljala Malemu iz plenice in na tleh puščala nezgrešljivo sled. Skupina mladih pup na sosednjih sedežih je strmela v prizor in dajala vtis, da v življenju še niso videle strašljivejše scene. »Ko bi le vedele,« sem si mislila. Kapljajoči dojenčkov drekec je samo tečna muha, ki brenči brez posledic, pravi izzivi starševstva pa so čisto drugje …

Kako slabo je bil časovno umeščen moj potovalni načrt, sem ugotovila na naši končni postaji. S hčerkinim spanjem na vlaku kajpada ni bilo nič, utrujeno se je valjala po sedežih, dlje od tega pa zaradi vsega vznemirjenja ni prišla. Ko smo izstopili sredi ničesar, je že kar križem gledala. Ne spomnim se več, zakaj – nedvomno je bil posredi spet kak nadvse tehten razlog – ampak genialno sem se domislila, da na Najdražjega ne bomo čakali na vroči postaji, kjer se ne da početi prav nič, pač pa se bomo lepo sprehodili tisti kilometrček ali dva po fletnem makadamu ob vodi do centra Mosta na Soči. Malega sem položila v voziček, Tastarejša pa se je postavila na pručko oz. stopničko na dnu vozička, na kateri sem jo prevažala v težavnem obdobju, ko se je prilagajala dejstvu, da ni več edinka. Po parih minutah se je na pručko usedla (temu res ni namenjena, tako da je poza skrajno neudobna!) … po še parih minutah se je začela nevarno zibati … in po še parih minutah sem videla, da bo vsak hip zaspala. Kako bi se to končalo, ne vem, verjetno bi se zvrnila s pručke na tla, pod moje noge. Okrog nas ni bilo nobenega uporabnega prostora, samo goščavje in strmi bregovi. Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem Malega dvignila v naročje, Tastarejšo pa nekako zabrisala v prazni voziček. Kako mi je to uspelo z eno roko, se ne spomnim, ampak sila kola lomi, tako da je pač moralo iti. Resda ji je bil bistveno premajhen, a se je nekako zvila in v hipu ugasnila. Zame pa se je začel križev pot: v eni roki sem tovorila dojenceljna, ki je bil sicer vedno pri ta suhih, pa vendarle po parih minutah ne več zanemarljiv, z drugo pa sem rinila voziček, v katerem je smrčala precej težka donda. Ko smo dosegli hiše, je šla ulica še krepko dol, da sem komaj zadrževala breme pred sabo, in na drugi strani za veliki finale krepko navzgor. Komaj živa sem pririnila karavano do prve klopce, ob kateri sem parkirala speči tovor in nato z dojenčkom v naročju štela promet do odrešilnega prihoda Najdražjega.

Tastarejša na pručki; če imate otroke, se vam gasilska oprava ne zdi prav nič nenavadna.

Ni res, da je uporaben samo za otroke do šestega meseca!

"Naš" tolmun na Nadiži lani, ko je bilo vode res malo.

Letos smo bili vsi skupaj seveda starejši in bolj izkušeni, tako da nam je šlo bolj gladko. V Ljubljani so me ob nakupu karte sicer prijazno obvestili, da imamo do Jesenic nadomestni prevoz, ker nekaj da popravljajo progo ali kaj. Ojej. Predaleč smo bili, da bi odpravo prekinili, in tako smo se z busom na Gorenjsko cijazili skoraj dve uri in spotoma obredli čisto vse postaje, na katerih ustavlja vlak. Poskusite enkrat in videli boste, zakaj sta bila mladiča na koncu že precej popadljiva.

Nadaljevanje skozi bohinjski predor in Baško grapo je bilo mirnejše. V Posočju smo se znašli z zamudo, pa vseeno ne tolikšno, kot jo je pridelal naš Najdražji, ki smo ga čakali še kaki dve uri. Tako smo spet opravili taisti sprehod od postaje do Mosta na Soči. Prav carsko se mi je zdelo, da smo bili tokrat vsi trije pri polni zavesti. Še več, Mali, ki je lani ždel kot neprišteven vesoljček, je konkreten del poti šibal sam!

Da bi zabili še nekaj časa, smo na Mostu prešli na operacijo prehranjevanja. Najprej smo se zakadili v najbolj trendovsko izgledajoči lokal, v iskanju naših omiljenih špagetov z bolonjsko omako (ki jih skoraj ne morem več videti, kaj šele pogoltniti) pa končali v gostilni čez cesto. Vonj, dekor in postrežba so bili odbijajoči, toda imeli so, kar smo hoteli. To pa je bilo bizarno doživetje! Da je bila v prazni jedilnici poleg nas domača muca, nas je pravzaprav zabavalo, negodni natakarček pa je menda človeške mladiče do sedaj videl samo na Youtubeu ali kje že. Najprej me je rahlo okrcal, ko sta otroka plezala po okenski polici, češ da je ravnokar pomil okna, in se mi iskreno posmehujoče začudil, ko sem ga poleg špagetov prosila za nož. »Nož zraven špagetov? Tega pa nikoli ne prinesemo.« Očitno še ni pomislil, da špageti niso najmlajšim najprijaznejša oblika testenin. Nasploh je bil dečko videti iskreno olajšan, ko smo se poslovili. Prej je namreč očarano-zgroženo strmel v kaos naše družinske dinamike in kar naprej hodil preverjat, koliko štale smo že naredili. Da nima smisla razpravljati z njim, sem videla, ko je narahlo odrinil Tastarejšo, ki se je borila s polno žlico, in pobrisal špaget, ki ji je padel na prt.

»Pa dajte malo pazit,« mi je še naročil, preden se je vrnil za svoj šank.

Tako kot lani smo se tudi letos z Nadiže raje vračali kar z avtomobilom. Ampak ne dvomim, da ne bom do naslednjega leta potuhtala kake krasne nove genialne ideje.

Letošnja ekipa je bila že precej bolj kompetentna.

Vlak

Sprehodič do Mosta na Soči