četrtek, 15. avgust 2019

Končno - Hochwipfel!

Končno zato, ker sem že kar nekajkrat bivala pod razmeroma vpadljivim karnijskim vrhom, pa mi do zdaj še ni uspelo stati na njem. Kar je za človeka mojih interesov skoraj neodpustljiv prekršek. Letos sem pa ocenila, da je moj naraščaj vendarle že dovolj zrel, in si vzela pol dneva za spodobno dolgi solo vzpon po poti, po kateri ga verjetno obišče najmanj ljudi.

V vasici Oberdöbernitzen sem začela, ko so pri sosedih prižgali luči v hlevu, in bila pri zapornici na začetku makadamske ceste še v temi. Prvi odsek poti do planine Kirchbacher Wipfelalm je priložnost za meditacijo, sekirancijo glede problemov, ki v tistem trenutku tako ali tako niso rešljivi, in opazovanje prebujajočega se gozda – po domače povedano gre za dve uri in pol dolgo cefedranje po za promet zaprti cesti skozi skrajno nezanimivo hosto. Če bi človek poznal teren, bi vzpon lahko malo skrajšal po strmem gozdu, a očitno tu ne hodi noben takšen junak, tako da bližnjic ni. Na planino Wipfelalm 900 metrov nad izhodiščem sem primarširala kar malo dotolčena od dolgočasnih serpentin. Menda tu ena sama gospa srednjih let skrbi za vse, kar je v Oberdöbernitznu govejega, pa ne daje mleka, ampak če ne bi bilo ropotajočega generatorja, ne bi uganila, da se v tistih kočicah kaj dogaja. 

Skrajno samotna Kirchbacher Wipfelalm. Ena redkih avstrijskih planin brez gostinske ponudbe!

Šele nad njo končno ugledaš vrh.

Kdo pravi, da krave nimajo smisla za estetiko? Klopca z razgledom - sredi morja kravjekov.

Se je pa začelo dogajati meni. Hoja nad gozdno mejo je postala silno razgledna, a tudi precej mučna. K sreči v slajšem smislu: kakršno koli premikanje, ko mi pod nogami kar poka od slastnih borovnic, mi je res težko in le s skrajnimi duševnimi napori sem se prisilila, da sem se vsaj malo pomikala navzgor. Zavedajoč se, da je vse, kar se pase na hribu, bodisi moškega spola bodisi skrajno zaščitniško do svojega potomstva, sem se prečke pod Kirchbacher Wipflom (1880 m) lotila ponižno, celo borovnice sem spregledala, ampak krav in bikcev k sreči nisem zanimala. Nato sem končno prišla na čudoviti, samotni severni greben, po njem pa prek nekaj lahkih skal in strmih trav na vrh Hochwipfla (2185 m). Vpisov na vrhu je precej, ampak večina pride s precej bližjih izhodišč, planin Rattendorfer ali Straniger Alm.

Sestopila sem po markacijah in stezici, ki so oboje že videle boljše čase, na južno stran. Lažja varianta je namreč s krajšim ovinkom čez severovzhodni greben. Oba južna predvrhova Hochwipfla, ki sta sicer čisto vredna greha, sem pustila za drugo priložnost in na križišču na italijansko-avstrijski meji zavila desno proti planini Klein Kordin Alm (1623 m). Skrajno uživaško sem med skalnimi izrastki in preobiljem borovnic dosegla cesto iz doline, le par ovinkov kasneje pa je bil moj sestop udobno skrajšan, ko mi je nasproti pripeljal avto z dvema spečima mladičema zadaj in Najdražjim za volanom. 

Pogled na zahod. Findenigkofel, Hoher Trieb in drugi. Do vseh tamkajšnjih planin pripeljejo odprte ceste.

Severni greben Hochwipfla.

Pogled na severovzhodni greben.

Pa še pogled nazaj: tule sem hodila.

Vrh.

Sestop na južno stran je najprej kar strm. Zadaj italijanska Zermula.

Še pogled na vzhod. Trogkofel.

Pogled nazaj: Hochwipfel z juga. "Uradna" pot preči vršne trave na desno in privede na najvišjo točko z vzhoda.

Sestop med skalami in balvani je kar zanimiv.

Klein Kordin Alm, zadaj levo Hochwipfel.

Ko je celotna familija spet oživela, smo odkrili recept za družinsko srečo: vse, kar je treba, je, da mama dopoldne prehodi 1500 višinskih metrčkov oz. 17 kilometrov, pa se čisto strinja s tem, da preostanek popoldneva preživimo med borovnicami, in prav nič ne teži, da bi moral kdo še kam iti. Mi borovnic nismo nabirali, ne, prav nažirali smo se med njimi. Tastarejša jih je k sreči že trgala sama, Malemu pa sva midva z Najdražjim zbasala v usta par zvrhano polnih meric in je imel za nekaj časa kar dovolj. Štiri ure smo se sprehajali po mejnem karnijskem grebenu in se pacali z naravnimi barvili, katerih posledice so nas razveseljevale še ves naslednji dan. To sicer res ne gre, da bi pisala o nečem tako banalnem, kot je iztrebljanje, ampak ker pri nas še lep odstotek časa presedimo na kahlah, je take stvari težko spregledati …

Popoldne smo preživeli v značilnih pozah.

Z Malim sva se vendarle sprehodila še na bližnji, skoraj čisto brezpotni Straniger Kopf.

Še en pogled na Hochwipfel (levo). 

Na nasprotni strani Ziljske doline: Reisskofel tik pred nevihto.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Eno drugo morje

S tem, kako prefrigano sem si zamislila naš glavni letošnji dopust, da bo s kombinacijo turizma, plaž in hribov zadovoljil celotno familijo...