sobota, 25. september 2021

Ovacije

Mangart je bil pravzaprav samo nadomestni cilj. Namesto Triglava, itak, ki sem ga v žaru motiviranja že nekaj časa obljubljala Tastarejši, ko je projekt konkretno potrkal na vrata, sem pa cviknila. Ker mi tako ali tako najeda dejstvo, da v koloni res ne bi čakala, še posebej ne v hribih, in me na očaka niti malo ne vleče, ampak zaskrbelo me je tudi, da bi pa mogoče prvo resno visokogorsko turo z naraščajem vendarle raje izvedla na kakšnem mladini prijaznejšem terenu, kjer ni vse tako pasje daleč. Kot rezerva se je ponudil Mangart (2679 m), ki je vendarle dovolj visok, da je Tastarejši misel nanj lepo popihala na dušico. Je pa vendarle četrti najvišji v Sloveniji! Edino zapomniti si ga je bilo malo težje. Sčasoma sva se le domislili mnemotehnike, ki vključuje »garden« iz tistih ustvarjalnih videov, ki jih tako rada gleda. No, Mali si je »Mangart« zapomnil brez tega. Mango je pač eno njegovih najljubših sadij ...

Tastarejša sredi Slovenske.
  
Tudi projekt Mangart je terjal nekaj logističnega usklajevanja. Predvsem je bilo treba zagotoviti, da se ne bi znašli prepozno pred avtomatski zapornici na mangartski cesti in bi bila kvota avtov zgoraj že presežena, mi pa bi se za avtomobilsko bližnjico v višave obrisali pod nosom. A po nekaj nevšečnostih smo se na najvišjem parkirišču znašli skupaj z največjimi pridneži, ko nas sonce sploh še ni prišlo pozdravit in smo že rabili bunde. Moram pa priznati, da me je teksaška urejenost parkiranja razočarala. Če že pobirajo nekakšno ekološko takso, bi lahko zgoraj namestili vsaj kakega diksija, popoldne, ko je vse zaparkirano kar povprek, se pa ne bi branila tudi kakega redarja.

S Tastarejšo sva bili po uvodnem sprehodu po zaprti cesti hitro na Mangartskem sedlu, od tam pa ni bilo več grozno daleč do vstopa v Slovensko smer. Ta je dobro zavarovana, ne preveč izpostavljena in prav primerna za tovrstna visokogorska uvajanja. Še najbolj sitno je bilo, da sva se morali ves čas umikati prehitevajočim – in teh ni bilo malo – a tako odveč nama to le ni bilo, kajti ČISTO VSAK, ki je šel mimo, je vpil BRAVO, hvalil Tastarejšo ali ji kako drugače dvigoval samopodobo. Po treh urah in pol sva bili brez težav na vrhu. Ljudi je bilo precej, toda dan je bil točno tako superiorno jesenski, da hočeš biti visoko, kot sva bili. In midve sva sedeli sredi vse te lepote in žareli od razgledov, sonca in skorajda ovacij, ki sva jih bili deležni.

Sestop po Italijanski je bil gladek, čeprav je vse tisto kobacanje čez skale za kratke noge postajalo vse bolj naporno. Ljudi na tej strani je bilo še več, na srečo pa le malo pravih kekcev, kakršne se tako izdatno srečuje po naših hribih. Glava brez čelade je bila prej izjema kot pravilo! Do Mangartskega sedla, kjer naju je čakal moški del familije, je bila Tastarejša že pošteno zdelana. Ne pa še čisto dokončno zbita – ko smo prišli na cesto, je takoj planila na Najdražjega, češ naj jo nese na ramah. A ko sem jo opozorila, da bo, če gre sama, lahko rekla, da je prehodila 12 kilometrov (kar je najina interna fora), so jo vse ležerne želje minile. Madonca, naša punca postaja načelna!

Taki dnevi v hribih odtehtajo vse napore vlačenja najmlajših s sabo na izlete. Vsa tuljenja, tečnarjenja, spodbujanja, obljubljanja, prerekanja, odrekanja, neuspešna motiviranja in pogoltnjene želje. Ne samo zaradi tega, ker je bilo že samo po sebi pasje lepo, ampak biti priča otrokovemu nedolžnemu ponosu, rastoči samozavesti in hkrati iskrenemu čudenju ob vsem, kar odkriva v malo višjih gorah kot običajno – to pa je privilegij!

Zapora. Neverjetno, koliko ljudi je vpričo nas skušalo dvigniti (zaklenjeno) zapornico, da bi peljali naprej!

Pogled nazaj, na parkirišče pod Malim vrhom.

Sonce prodira na sedlo. Za naju bo še nekaj časa senca.

Razcep poti.

Lepo je zavarovano.

Ni kaj, lepo je speljana Slovenska.

Tu je punca ugotovila, da čelada ne varuje glave samo pred padajočim kamenjem,
pač tudi pred tistim, ki je pri miru!

Madona, koliko dela je imela s prepenjanjem.

Končno na soncu. Zadaj Loška stena.

Počasi ima plezanja že dovolj ...

Vrh.

Sestop po Italijanski.


Končno spet na sedlu. Kakšen dan!

Še en pogled.

Fanta sta se ta čas baje čudovito zabavala z nekakšnim traktorjem.



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Žmohtne besede

Grde besede v naši družini niso nobena skrivnost , saj jih imamo dnevno na sporedu. A nekako nam uspeva, da ohranjamo besedišče mlajšega del...