Babi deda song

Ker v današnji dobi že kar nesmiselne blaginje materialna darila ne štejejo več tako rekoč nič, se je ob 70-letnici mojih staršev družinska ekipa odločila, da dvojno okroglo obletnico obeleži s posebej v ta namen zloženo pesnitvijo. Projekt je pomenil kak mesec precej intenzivnega dela najbolj vpletenih, vključeval je pa kar celotno potomstvo obeh slavljencev. Kljub številčnosti in relativni mladosti večine konspiratorjev nam je zadevo uspelo obdržati v popolni tajnosti vse do slavnostne premiere, ki se je – pričakovano, a vseeno dobrodošlo – iztekla v ganljiv in prisrčen familijarni žur(ček).

A ste že opazili, da imajo vse knjige, napisane po anglo-ameriški maniri, na koncu zahvale? Prav ta seznam urednikov, lektorjev, agentov, prijateljev in partnerjev, ki jih avtor v bolj ali manj solzavi maniri posebej izpostavlja in se jim zahvaljuje, je prva stvar, ki jo pogledam, ko dobim novo čtivo v roke, se ob tem zabavam in rahlo čudim. A glej ga zlomka, zdaj, ko sem tudi sama zaključila nekaj, kar mi je res pomembno, pa tudi jaz ne morem, da se ne bi zahvalila sodelujočim! Zato bom izkoristila tale svoj medij, da spravim iz sebe močna čustva, ki hočejo ven ob objavi tega našega glasbenega (približno) prvenca.

Zahvaljujem se torej vsem, ki ste prispevali k nastanku Babi deda songa:

• Juretu in Binetu – za jasno, razločno in srčkano simpatično govorjenje, Juretu pa poleg tega še za spontani »drugje« v prvi kitici, ki mi je rešil rimo za trapaste »Logjé«;
• Eriku – kaj več od lizanja mikrofona sicer ni hotel dati od sebe, a že to, da je preostanek ekipe pustil v miru posneti svoj del in v tem času ni padel s tobogana ali drugih artefaktov na našem podstrešju, ki niti slučajno niso umerjeni na pleničarje njegovega kova, je bil velik prispevek;
• Lučki – ki je v zadnjih letih uspešno premagala svoj strah pred nastopanjem in bi bila pripravljena poljubnokrat odrepati celotno pesem, če bi bilo treba. Skoraj je ni bilo mogoče ustaviti!
• Kaji – za plesne vložke, ki so, kot bi bili narejeni prav za ta komad;
• Petri – za res doživeto branje in suvereno odrepane niti malo milozvočne kratice, in to tako rekoč prima vista;
• Roku – za obilje vizualnega materiala, najbolj čustvene lalalaje, ki so eden od stebrov komada, pa za kvazi rimo na »dedibus«;
• babi in dedatu – brez njune energije, predanosti in ljubezni, zgodb, otročarij in bedarij, uspelih in neuspelih projektov, skrbno urejene baze Stritarjevih fotografij in brez 140 polnih let življenj seveda sploh ne bi pesnikovali;
• in seveda Blažu – ne sicer gonilo, pač pa steber, srce in duša komada. Žrtvoval mu je kar nekaj noči in večkratni arzenal svojih kletvic. Brez njega tega dejansko ne bi bilo, ampak bi se z besedilom lahko samo malo pomenkovali. Posebno priznanje dobita tudi trapasti naslov in nalezljivi refren, ki je tako umesten, da bolj ne bi mogel biti! To, kar zna Blaž narediti z muziko, zame je in za vedno ostaja čarobno.

Zdaj pa dovolj solzavega besedičenja. Naš avtorski družinski prvenec Babi deda song si lahko ogledate spodaj.