ponedeljek, 26. junij 2023

Naše leto na Cresu

Pravzaprav ni bilo eno leto, pač pa tri četrt leta, ampak ne bodimo malenkostni. Naneslo je, da smo bili od oktobra do junija začasni lastniki apartmaja na tem, (za mišjega) največjem hrvaškem otoku. Apartma v pretežno slovenskem turističnem naselju Zaglav na zahodni obali je sicer dotrajana, po liniji najmanjšega odpora vzdrževana luknja, ampak zaradi tega se nismo sekirali. V tem obdobju smo otok obiskali šestkrat, in čeprav sem imela že od prejšnjih obiskov same lepe spomine, se mi je prav res zapisal na posebno mesto v srce.

K temu pripomore že njegova geografija. Otok je zelo velik in razmeroma strm, za nameček pa redko poseljen, kot nalašč za raziskovalce (relativne) divjine! Praktično ni bilo obiska, da ne bi doživeli preleta jate beloglavih jastrebov, in ko ta ogromna ptica tiho drsi par metrov nad tabo, je to vsakokrat uau! Poleg tega so lokalci, ki znajo videti še kaj drugega kot poletno obmorsko norijo, pred leti na novo markirali večino poti na Cresu, Lošinju in povezanih otokih. Vse skupaj v okviru projekta Via Apsyrtides (bolj se trudim, manj si zapomnim to strašno ime), ki naj bi bila nekakšna transverzala čez te otoke. Zraven so označili tudi povezovalne in dostopne poti, tako da je z njihovimi markacijami poflekano kar bolj ali manj vse. To sicer malo zmanjšuje jasnost transverzale, hkrati pa omogoča toliko več zanimivih pohodov. Dobro bi bilo samo še, da bi to objavili na kakem dejansko aktualnem zemljevidu ali spletni strani …

Mojster na delu ... Beloglavi jastrebi so redni spremljevalci na creških poteh na severnem koncu otoka, nemalokrat pa se jih vidi celo iz avta.

 Cres smo preizkusili v zahajajoči jeseni, opusteli zimi, plašni pomladi in končno še v svežem, blaženem zgodnjem poletju. Kar težko je izbrati, kdaj je najbolj fajn, ampak tule je nekaj stvari, ki bodo za vedno ostale z mano.

"Naša" plaža, na kateri smo začenjali in zaključevali vsak obisk. Nič posebnega, ampak z nje smo gledali delfine, se igrali s prijaznimi kužki in opazovali kar nekaj sončnih zahodov.

Pohodi po divjih skalah do sosednje Martinšćica. Mladiča sta prepadne, tipično jadransko ostre skalnate nože obvladala v nulo in kakopak bila po njih nekajkrat hitrejša od naju. Spotoma smo nabirali šparglje, preganjali nagce in še kaj drugega, pač v sozvočju z letnim časom.
Lokalni vzpetini nad našim naseljem (Sv. Kuzma i Damijan in Babina). Pri roki, a vseeno presenetljivo visoki na lestvici estetskosti.

Krompirjeve počitnice, ko smo še vsak dan namakali v morju. Tule pod Belijem.

 
Naše silvestrsko bivanje, ki sta ga sicer zaznamovali siva megla in presenetljivo glasen silvestrski večer. Smo pa na novega leta dan vsi v družini skočili v morje (na sliki tik pred tem veledogodkom). Poleg tega smo v okviru lastne novoletne zabave gledali del filma King Kong, ki je za Malega pomenil začetek strastnega ljubezenskega odnosa s takšnimi in drugačnimi pošastmi. Še danes ne more videti skale, ne da bi skočil nanjo, se potolkel po prsih in malo zarjovel.
Velikonočni pohod med zalivčki na skrajnem koncu Lošinja. Edina nevšečnost je bila gneča,
kakršne v tem delu leta nismo pričakovali.

Izlet z ladjo na čudaški otok Susak. Mladiča sta bila navdušena nad plitvo osrednjo plažo,
midva pa nad nenavadno razgibanimi klifi iz peščenjaka.

Igrarije na divjih plažicah vzhodne obale otoka. Katapult, ki smo ga izdelali na plaži »pri mrtvi ovci«, je bil nepozaben, čeprav izstreljevanje storžev in kamnov v zrak ni čisto nenevarno.

Maratonski, skoraj 14-kilometrski pohod do rta Sv. Blaž in nato nazaj mimo Sv. Salvadurja do Cresa. Začetek na visokem hrbtu otoka, med jastrebi in ovcami ...

... spust mimo stoletnih hrastov ...

... do čudovite plaže ...

Nazaj pa skozi goščavje in med nasadi oliv do povratek skozi nasade oliv do trdo zasluženega triumfalnega čipsa za podmladek.

Za piko na i smo si ob tokratnem, zaključnem obisku Cresa s sabo privlekli izposojeni napihljivi kajak. Izkazal se je kot odlično dopolnilo za tiste, ki nam samo bivanje na plaži ne izpolni dneva. Z njim sta se nam odprla nov pogled na obale in dostop do nekaj plaž, kamor bi se drugače prebili s precej večjimi napori. Takšno veslanje poskrbi tudi za mišice ramenskega obroča in še česa. Dejansko sva z Najdražjim z dopusta prišla pošteno razbolena, in to – presenetljivo – tudi v spodnji del telesa!

Še kar uspel družinski veslaški selfi.

Plažica južno od Punta Križe.

Pa na vzhodu otoka.

Otrokoma najljubši del: norenje po čolnu.

Pretežni del moje družine je precej sentimentalen – jaz sem še najbolj racionalna, in če me poznate, veste, da to pomeni, da smo vsi skupaj precej čustvene jokice! Tokrat se je razčustvovanemu klubu pridružil tudi Mali, ki je večer pred zaključkom našega bivanja na Cresu milo jokal od bridkosti, da ne bomo več prišli. Seveda sem ga tolažila, kot pritiče razumnemu, zrelemu staršu, z rahlo figo v žepu. Saj je res fajn, da bomo med počitnicami lahko šli še kam drugam, in do Cresa je vendarle tako daleč in tečno in apartma je taka luknja in plaže tudi niso tako vrhunske in … Ampak ko smo se še zadnjič vkrcali na trajekt, vedoč, da nas par let verjetno ne bo nazaj, sem tudi jaz morala pogoltniti velik, debel cmok.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Srečanje na globini

Pred dvema letoma je bila za mojo Tastarejšo Mačkovica nekakšen jamarski krst. Pridružili sva se jamarski šoli našega kluba in punca je bila...