Škratki so mrtvi, naj živi čips!

Počasi se v naši družini končuje obdobje, ko je mladina verjela, da jima v hribih – na vrhu ali na kateri drugi pomembni lokaciji – škratki puščajo darilca. Ta konec je že zelo težko pričakovan, ker si je postajalo res težko izmišljevati, kakšno malenkost naj jima skrijejo tam zgoraj, pa da ni predraga, pa da ni presladka, pa da ni tako bedasta, da bo takoj romala v najbolj pozabljen kot omare in tam na vekov veke nabirala prah, ker se v naši hiši pač težko kaj vrže stran. Poleg tega je tudi samo dejanje skrivanja z večjo pozornostjo mladih udeležencev postajalo vedno težje. Tastarejša je itak že pred časom potuhtala, kako je s tem, potem pa je pod grožnjo najstrožje kazni, ki sem se je domislila v tistem trenutku, vzorno držala jezik za zobmi in ni zinila ničesar, ob priliki me je samo obstreljevala s pomenljivimi pogledi. Očitno je z razkrivanjem identitete škratkov podobno kot z decembrskimi bradači – to mora potuhtati vsak sam.

No, oni dan se je končno posvetilo tudi Malemu. »Saj to si pa ti nastavila, mami,« je mirno ugotovil, ko je našel tiste bonbončke ali kaj že, in potem smo sčasoma prišli do tega, da to jaz naredim bolj ali ne vsakokrat. Kar pa še ne pomeni, da »škratkov« nimamo več. Recimo zadnjič smo bili na res lahkotnem sprehodu, ampak Mali je bil skrajno nesrečen, ko smo objavili, da ne bo »škratkov«, ker pač ničesar nisem vzela s sabo. Potem sem mu pa pod skalo nastavila pecivce, ki ga je malo pred tem videl v vrečki s sladkarijami v mojem nahrbtniku, in je bil s tem čisto zadovoljen.

Lepenatka, kraj krutega uvida v resnične "škratke".

Konec »škratkov« tudi ne pomeni, da zunanja motivacija za hojo ni več potrebna. Tako smo prišli v obdobje čipsa. Začelo se je spomladi, ko smo udarili res gigantski krog po šebreljsko-jagrški planoti. Potem smo sestradano izropali idrijski Petrol. Po tolikšni razdalji sta si mladiča prislužila vsak svoj čips, pa še eno sladko pijačo za povrhu. Sčasoma se je razvilo pravilo, da če prehodimo več kot devet kilometrov, jima po turi pripada čips. Tastarejša je grozno zagnana za številke, pri vsaki turi sprašuje, koliko smo prehodili in kako daleč še lahko gremo. A bi lahko šla ona še sama malo peš po cesti? »A bo dovolj za kurice?« je ključno vprašanje (»kurice« so pa termin za čips z okusom piščančjih bedrc, ki sta si ga k sreči omislila samo enkrat).

Pri Sv. Ivanu enkrat spomladi ... zdi se, kot da pred sto leti.

  
Za Malega je številčna motivacija malenkost manj močna. Recimo zadnjič smo se namenili na Olševo. Sine je brez pomisleka izkoristil jokerja, ki mu ga je ponudil rahlo betežni Najdražji, in z njim odpešačil samo do Potočke zijalke, Tastarejša pa je z mano nadaljevala še čez Obel kamen. Spotoma sva imeli poučen razgovor o tem, kako je v hribih velikokrat višinska razlika pomembnejša od prehojene razdalje, in zakoličili še tozadevni prag za čips: 700 višinskih metrov. Pri avtu je torej zmagoslavno dobila svojo vrečko, kar pa je pomenilo hudo bolečino za Malega! Je bilo kar težko, a vseeno nismo klonili in mu privoščili tistega čipsa (meje pač morajo biti, a ne da?). Je pa njegovo bridkost potem mojstrsko rešila Tastarejša, ki ima do svojega brata neverjetno kompleksen odnos. Kadar ga ne sovraži, je skrajno kolegialna in zaščitniška! Tako je svoj čips z njim bratsko podelila zvečer, ko smo gledali – tudi težko prisluženi – nedeljski film.

"Uau!" je rekla Tastarejša zgoraj. Boljšega komentarja si ne bi mogla želeti.

Do kdaj bo trajala faza čipsa, bomo še videli. Zagotovo se bo končala takrat, ko se bodo prejemnikoma te nagrade začele fizično poznati …