sreda, 12. maj 2021

Dinomož

V naši hiši so spet zažarele štiri svečke. Kot pri Tastarejši lahko tudi pri Malem poročam, da to pomeni že precejšnjo zrelost – na lepem nam je dopuščeno normalno umivanje zob, ščetko pa že kar spretno vihti tudi mladenič sam. Kahlo imamo samo še zato, da vanjo strižemo nohte, pri čemer klient ne tuli več, samo kdaj pa kdaj še zavzdihne in glasno stisne zobe. In potem so tu vožnja s kolesom in skirojem, plezanje in oblačenje, prepoznavanje črk, preštevanje vsake stvari na obzorju in preprosto računanje, ki se slej ko prej konča, ko se v enačbe vključi najbolj priljubljeno število mojega podmladka – neskončno. Samo umivanje las šepa, na tem bomo pa morali še delati …

A slika trenutnih razmer v naši družini še zdaleč ni popolna brez področja, ki okupira vsaj tretjino naših življenj. Za dinozavre mi nikoli ni bilo mar; razen tiranozavra, stegozavra, brahiozavra in triceratopsa, ki so itak klasika, sem poznala kvečjemu še velociraptorja, pa še to le od Jurskega parka naprej. Kjer pa so menda velociraptorji čisto neustrezno prikazani! To zdaj vem, kajti svet mojega Malega se zadnjega četrt leta vrti samo in izključno okoli izumrlih prakuščarjev.

Dinozavri so z njim brez premora in predaha. Zjutraj jih prvič omeni, še preden gre lulat, sredi dneva se zgodi, da začne na lepem mantrati zavropelta, lioplevrodon, deinonih ali katero drugo ime, ki se ga trenutno uči, in zadnja stvar, ki mi jo dahne v uho, preden ga zvečer zmanjka, je fun fact tipa »Eni dinozavri so imeli pa perje« ali »Dinozavri so bili na svetu 200 milijonov let«. Dinozavre ima na steni, dinozavre ima na oblekah. Očitno je ta strast precej občečloveška, kajti v trgovini s cunjami ni problem najti kosa ali dveh z ustrezno dekoracijo. Problem je kvečjemu, ko se te majice ne operejo in posušijo dovolj hitro … Dinozavre ima tudi med igračami. In to skrbno spravljene! Novih pridobitev denimo najprej kar nekaj časa noče dati niti iz embalaže, ampak jih shrčka v škatlo, na kateri je narisan – kaj pa drugega – dinozaver.

Dinotorta domače izdelave. Okusnejša, kot je videti,
pri mladini pa ni požela uspeha.
  
Dinozavre se igramo, dinozavre gledamo na televiziji, o dinozavrih se pogovarjamo in o dinozavrih prebiramo dan za dnem. Količina knjig na to temo je osupljiva, in to celo v naši knjižnici, ki ima kljub – recimo temu – mestni lokaciji bolj vaški značaj. Po svoje sem sinetu hvaležna, koliko sem se zaradi njega naučila o našem planetu! Saj veste, koliko vrst bitij je že obstajalo pred nami, kako dolgo brado ima zemeljski obstoj in kako nepomembni črvički smo iz njene perspektive ljudje. Da ne omenjam osmišljanja osnovnošolskega znanja. Biologija je bila vedno moj najbolj osovraženi šolski predmet in v družinskih arhivih je še vedno fotka nasmejane Mojčice na kolesu, ki se v tretjem ali katerem že letniku odpravlja v gimnazijo na zadnjo uro biologije. Od svoje osnovnošolske učiteljice biologije sem si zapomnila samo dve stvari: da na izlet v hribe ne smemo vzeti desetih sendvičev, pač pa »dva sendviča in čókóladó«, in da si geološka obdobja zapomnimo s formulo Kamo si dev kape. Kambrij, ordovicij, silur, devon, karbon, perm. Samo tri desetletja so morala preteči in moj sine se je moral roditi, da mi ta imena končno kaj pomenijo! Čeprav je zvezdniški trojček trias-jura-kreda z vidika dinozavrologije seveda bistveno pomembnejši, to je pa ja jasno.

Dinozavre tudi rišemo. V teh mesecih sem iz tega vidika dobro napredovala, Tastarejša se je pa precej razhudila, ko smo se malček nasmejali prvemu spinozavru, ki ga je narisala. In kakopak dinozavre tudi sestavljamo. Naši politiki imajo čisto prav, da je delo od doma super stvar! Kaj je lepšega za Najdražjega, kot da lahko s sinetom pred odhodom v vrtec v miru sestavita spinozavra iz duplokock! Ko sem se sredi dneva šla malo rekreirat po stopnicah s podstrešja v pritličje, sem pa Najdražjega zalotila, da se je tudi on malo rekreiral. Je spinozavru dodal par kock in mu izboljšal prednje tace … Pa povejte, v kateri pisarni je to možno!?

Največji mesojedec vseh časov, duplo varianta. Spinozaver, če niste vedeli.
Za njim pa Mali, seveda v dinosrajci.
 
V okviru sinetovega četrtega rojstnega dne je naše gospodinjstvo postalo bogatejše za vsaj dvajset dinozavrov različnih dimenzij, plus nekaj knjig, majic in drugih artefaktov. Še dobro, da sem v darilno vrečo navrgla tudi hupo za kolo – vsaj ena stvar ni okužena z dinomanijo. Sine je je bil vseeno zelo vesel, naša ušesa pa malo manj. Ker imamo za vikend še eno praznovanje, pa me skrbi, da se novi dinozavri k nam še niso nehali priseljevati.

Takole je domov prispel eden od novih stanovalcev. Ko smo Malemu pojasnili,
da je to prakrokodil deinosuh, je bil čisto zadovoljen.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnost...