nedelja, 12. avgust 2018

Tolminski maraton

Planina Razor in planina Na Kalu


Vrhovi nad planino Razor v mojem srčecu zasedajo prav posebno mesto. Svojčas sem vsaj enkrat na leto, običajno v predzimskem času, odtelovadila podnje čez vse tiste tolminske ovinke. Za mojo aktualno zasedbo pa so bili južni kotički naših Alp žal preprosto predaleč, dokler me ni sredi poletja prešinila genialna ideja (kot so pač genialne vse moje ideje) – saj gremo v kočo na planini Razor vendar lahko prespat! Družinske sobe imajo, do koče pa tudi ni več kot uro peš. To bomo pa ja zmogli.

Ampak v soboto zjutraj ob muhasto-viharni vremenski napovedi, ki nam je v letošnjem poletju tako domača, še vedno nismo vedeli, ali bomo šli ali ne. Polna dvomov sem klicala v kočo, da bi preklicala rezervacijo sobe, pa so mi naredili tako reklamo za čudovito vreme, ki da ga bojda imajo, da sem se hektično lotila pakiranja, in kot bi mignil – torej že čez kake štiri ure – smo bili na parkirišču pred planino Podkuk. Vremenska reklama se je izkazala za samo to, torej reklamo, kajti vrhovi so bili v črnih oblakih, na zahodu pa smo slutili skorajšnje bobnenje.

»A gremo?« Še zadnja potrditev pri Najdražjem. »Ja, gremo te!«*

Do planine Razor smo prihiteli v kaki uri, čeprav s skoraj štiriletnico, ki hodi sama, hiteti pač ni mogoče. Še meni je šlo na živce, kako jo priganjava, kljub temu da sem bila sama priganjalka. A uspelo nam je, do koče smo prišli celo s pol urice rezerve, preden nas je dosegla nevihta, od katere pa ni bilo niti kaj dosti spektakla niti kake prave moče. Vznemirjen od vsega dogajanja je Mali preskočil popoldanski spanec, posledično pa je komaj zdržal jagodnonabiralniški večerni sprehod in dokončno zaspal že ob pol osmih. Tastarejša pa je bila ob dogajanju v jedilnici planinske koče – ki ga v resnici ni bilo dosti, koča je bila skoraj prazna – čisto očarana in je klonila v spanje šele ob desetih. Kajpada na zgornjem ležišču pograda, ubogi Najdražji, ki ograjam in podobnim varovalnim pripomočkom nikoli popolnoma ne zaupa, pa jo je moral potem vso noč stražiti, da ne bi slučajno čmoknila dol. 

Planina Podkuk. Krave so jo konkretno zasr***

Koča na planini Razor tik pred nevihto

Brez zakonske postelje bi nam bilo precej manj udobno.
Itak je pa Mali zavzel več kot polovico.

A napoved za sončno nedeljo nas ni pustila na cedilu, tako da smo se zbudili v prav lepo turo. Planina Na Kalu se mi je zdela z uro in pol hoje, kolikor so je do tja obetale table, nedosegljivo daleč, ampak Najdražji je bil optimist in kdo sem jaz, da bom sejala dvome glede pešačenja!? Ne vem, ali je bilo krivo spanje v koči, zgodnja ura začetka hoje, obljuba zbiranja sončkov, ki bodo, ko jih bo zbrala dovolj, Tastarejši prinesli novo knjigo – začuda ji je šlo, in to brez nerganja. Fanta sva poslali naprej in se vlačili za njima po položni mulatjeri, obirali maline, šteli padalce v zraku in se na prečki pod Migovcem čudili, kako lahko planike rastejo tako nizko. Po kakih treh urah še sama nisem mogla verjeti, da sem spet na meni tako ljubi planini. Tam smo seveda opravili vse, kar je treba, vključno z obiskom stranišča na štrbunk s srčkom na vratih in fotografiranjem vedno lepega prizora, zatrepa doline Tolminke. 

Daleč gremo, do zelenega sedla na sredi slike.

Spodaj so Tolminske Ravne.

Pot je prav slikovita.
 
Pogled nazaj, planina Razor je zeleni travnik sredi slike, naš avto pa še daleč na desni.

Po poti smo obrali vse, kar se je obrati dalo.

Planina Na Kalu

Stranišče na štrbunk. S srčkom na vratih in straniščnim papirjem!

Dolina Tolminke

Vzpona ni bilo več, toda od avta smo bili še hudo hudo daleč. Zato smo Najdražjega otovorili kot nepalskega šerpo in ga poslali ponj, jaz pa sem mladiča odvlekla naravnost navzdol v Tolminske Ravne. Tastarejša se je strašno dobro držala, pa čeprav smo morali sestopiti za kakih petsto višinskih metrov. Še najbolj jo je premetavalo v drčljivem listnatem gozdu, kjer se je, čim Najdražjega ni bilo zraven, ustrašila vsakega šuma. Če kaj poznate gozdove, veste, da je šumov v njih precej, še posebej, če malo zapiha. Nekje proti koncu se je prvič začela tudi pritoževati, da zakaj mora hoditi v hribe itn., ampak je nehala, ko sem dala Malega iz nahrbtnika. Par korakov sem in tja je naredil sam, potem pa začel uganjati traparije. Tastarejša mu je z veseljem sledila in potem sta si metala listje na glavo, tolkla s palicami in počela podobne neumnosti, ob katerih starši, zavoljo ljubega miru, raje pogledamo stran in se tolažimo, da se da obleke oprati, vse morebitne klope pa odstraniti. 

Mali se je takoj domislil kupa bedarij, ki se jih da početi na listju.

Konec. Exit!

Še pogled na Tolminski Migovec za slovo.

V Ravne smo pripešačili po šestih urah na nogah. Kmalu je do nas priklel Najdražji, ki je moral z avtom odovinkariti s planine Podkuk v dolino, potem pa po nič manj zaviti in komaj kaj širši cestici, na kateri se je moral nenehno umikati nasproti vozečim pohodnikom, pripeljati v Ravne. Vožnja mu je vzela več časa kot šprint do avta. Odrasla sva bila izčrpana od za nas res ekstremno dolge hoje, a silno zmagoslavna, otroka pa sploh nista pokazala, da bi bilo kaj drugače kot običajno. Mali je celo skočil v bližnje korito z vodo in čofotal po njem, tako da so morali od sonca skurjeni mimoidoči točiti vodo tako, da so se sklanjali mimo nagega otročiča.

»A danes gremo nazaj v Slovenijo?« je za konec vprašala Tastarejša, preden je v avtu za nekaj ur omagala. Ja, glede na maraton, ki smo si ga privoščili, je bil občutek res, kot bi bili kje v tujini na počitnicah! In večjega komplimenta za vikend si, vsaj od svojih otrok, ne bi mogla želeti.

* Če ne veste, kaj pomeni »te«, vam ne znam razložiti. V družino si priskrbite Štajerca in slej ko prej vam bo jasno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...