petek, 10. avgust 2018

Kopalna presenečenja


O lovljenju po garderobah, posvojeni babici in kroksih na toboganih


Presenečenje št. 1


Ko je bila Tastarejša v plenicah, sva jo kot prava ambiciozna starša vpisala na plavanje na dojenčke. Kakih hudih plavalnih lovorik tam nismo dosegli – kvečjemu nasprotno, ob sicer fotogeničnem fototunkanju je Tastarejši še po vseh letih »močenje učk« največji bavbav – je bil pa to prijeten izgovor za družinsko druženje, zato smo zadevo brez oklevanja ponovili pri Malem. S to razliko, da smo se tokrat za ceno plavalnega tečaja skopali (ne bom rekla naplavali, ker za naju z Najdražjim plavanja ob tem pač ni bilo) vsi štirje člani družine: en dojenček, dva spremljevalca, pa še en brezplačen otrok. Vam povem, gorenjski del mojega jaza je od sreče skakal do stropa! 

Famozna podvodna fotka, ki na tečaj verjetno zvabi marsikaterega starša.
Joka, ki sledi na površju, na sliki seveda ni.

Naneslo pa je, da je Tastarejša bolehala in sva šla na plavanje sama z Malim. Kar dobro nama je šlo – do trenutka, ko sva prestavila v odhajanje iz bazena nazaj domov. Mali je bil že preoblečen, jaz pa sem hotela zadevo na hitro opraviti kar med omaricami. Kljub veliki naklonjenosti čofotanju poba v bazenu ni niti malo ni blestel in je največ časa preždel pri meni v naročju, no, na kopnem pa se je izprsil v vsej svoji zgodnji mobilnosti. Ko sem ga postavila na tla, da bi se preoblekla še sama, je v trenutku izginil za vogal, v smeri stranišča, bazena in drugih zadev, h katerim si res ne želiš spuščati oblečenega, komaj dobro hodečega neplavalca. Torej sem napol v kopalkah, napol v gatah letela za njim! Bolj sem ga lovila, bolj se je smejal. Sem ga zgrabila, ga odnesla nazaj in poskusila nadaljevati s slačenjem, pa je spet odšibal in se še glasneje režal. In tako še kakih petkrat … Potem sem prijela in njega in svoje suhe obleke in vse skupaj odnesla v kabino. Mali tam vsaj ni mogel nikamor pobegniti, mu je pa uspelo tako telebniti, da si je pridelal krasno buško na sredi čela.

Nekaj mesecev kasneje. Spet smo šli v bazen, tokrat dva mladiča in jaz, in ko smo se po kopanju lotili preoblačenja, je – presenečenje! – vse šlo gladko. Preoblekla sem Tastarejšo, preoblekla sem Malega, potem pa sta se oba držala našega kupa mokrih cunj, dokler nismo bili vsi spet približno spodobni. Mene pa je prešinilo, da je Mali očitno kar na lepem, ne da bi se sploh dobro zavedala, kdaj, postal človeček, ki razume in zna počakati. Mogoče je pa čas, da metlice za čiščenje stranišč spustim z omar nazaj na tla – menda je Mali že dovolj razumen, da ne bo več z njimi žegnal cele hiše …

Presenečenje št. 2


V najbolj vročem tednu poletja sem ob odsotnosti varstva, ki je pobegnilo v črno Afriko, sama zabavala svoj podmladek. V ljubljanski vročini smo iskali različne čofotalne priložnosti in jih našli od privatnega bazena na Kureščku do ledenega jacuzzija v Iški, vrhunec pa je bilo kopanje v Bloškem jezeru. V avtu sem Tastarejšo obvestila, da se tam dobimo z mojo prijateljico, ki jo ima strašno rada, njenim dojenčkom in njeno mamo, ki je pa še nikoli ni videla.

Takoj je začela nergati: »Nočem, da je zraven tudi Alenkina mama.« Ojej. »Ne, ne, ne! Ne bomo na isti plaži kot Alenkina mama! A lahko gremo mi na drugo plažo?« Neumorna je bila in že sem videla, da se bo spet treba iti psihoterapevta.

Na srečo se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, pa čeprav gre za navadno mlakužo. Čim smo prišli do prisrčno urejenega bloškega ribnika, je Tastarejša presenetila. Ko sem zagledala zeleno vodo, v kateri se ni videlo več kot par centimetrov daleč, me je zaskrbelo – tole se še meni ne zdi apetitlih, kaj šele porečeta mladiča … Hčerka pa se je, kot bi mignil, vrgla v zelenilo in nismo je več dobili ven. In ali veste, s kom je tako uspešno razvijala plavalno kožico? Z Alenkino mamo, kakopak. Ves čas ji je bila za petami, sprehajali sta se sem in tja po topli mlaki, če slučajno nista bili skupaj, so pa po vsem jezercu odmevali njeni vzkliki: »Babi, babi!«

Če že ni kristalno čista voda, je pa vsaj obala prisrčno urejena.


Presenečenje št. 3


Za otroke imajo na Bloškem jezeru postavljeno preprosto, a odlično vodno drčo. Mali je navdušeno vzklikal ob pogledu na malo starejše mladince, ki so drveli po njej in z glasnim čofom prileteli v vodo, naenkrat pa sem zagledala, kako se nama pridružujeta Alenka in Tastarejša.

»Na tobogan greva!« sta oznanili. Očitno je bila Tastarejša Alenki prikladen izgovor, da ga je šla preizkusit tudi sama, ker naj bi bila stvar sicer rezervirana za mladež.

Z Najdražjim sva, poznavajoč hčerko in njeno averzijo do špricajoče vode ter mokrih oči, zavzela strateški poziciji ob izteku, pripravljena, da urgirava. Ampak Tastarejša je z Alenko suvereno odkorakala gor, se malček manj suvereno v njenem naročju odpeljala dol in še malo manj suvereno priletela v vodo … tam pa, nobeno presenečenje, jok in stok!

»Nisem jokala zato, ker sem si zmočila učke,« je kasneje pojasnjevala Tastarejša. Japajade. »Jokala sem zato, ker sem v vodi izgubila čevelj!« No, priznam, res ji je ob pristanku z noge odplaval kroks, njene zgodbice pa še vseeno ne kupim.

A kje je tu presenečenje? Čez par dni me je kar na lepem vprašala: »A bom lahko spet šla na tisti tobogan?« In še previdno dodala: »Zdaj bom šla gor bosa, brez kroksov.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...