nedelja, 15. september 2019

Pod stenami Grintovcev

Ko začne lepo vreme zunaj dišati po jeseni, se glavni organizatorki v naši familiji – torej meni – odfeclja in nisem sposobna razmišljati drugega kot to, kam bi šla. V hribe, itak. Pred vikendom sem bistroumno potuhtala, kako bi se odpravili malo višje. V kako visokogorsko kočo, ki jo bomo ujeli ravno še za rep pred koncem sezone. Seveda v takšno, kjer imajo sobe. Pa v tiste konce, kjer v družinski zasedbi še nismo bili. Izbranka mojega tokratnega natečaja je bila Kranjska koča na Ledinah.

V soboto opoldne smo se na Jezerskem znašli pod oblaki, za katere nismo čisto dobro vedeli, ali se trgajo ali bašejo, a smo se optimistično spravili na tlako do koče. Tlako zato, ker je Najdražji v najdebelejši prasici prenašal dvodnevne zaloge za celotno ekipo (z izjemo Tastarejšinega nahrbtnička, v katerem je bilo nekaj punčk z nekakšno hišico, kovinska škatlica s papirčki od že zdavnaj snedenih bonbonov – razumi, kdor lahko! – in še nekaj nepogrešljivih artiklov te sorte). Hodil je kar malo za nami in črno gledal, moja vprašanja, ali ga muči samo prtljaga, pa so renčeče ostala neodgovorjena. Moje breme na hrbtu – speči Mali – je bilo malo lažje, a sem morala ob tem skrbeti še za motivacijo Tastarejše. V tolikšno višinsko razliko smo namreč nazadnje zagrizli, ko smo šli do Krnskih jezer, in takrat zanjo porabili dobro polovico običajnega šihta.

A tokrat nam je izpod nog šlo precej hitreje. Prvo, duhamornejšo urico hoje po dolini se je punca še dala zamotiti mojim verbalnim izvajanjem o Kekcu (v najbolj razvlečeni verziji, da ja traja čim dlje), potem smo se pa že znašli pod začetkom zavarovanega dela Lovske poti. Čim se je začela plezarija, je Tastarejši, ki je pač v teh letih, letelo kar samo od sebe, malo višje pa se je iz dremavosti zdramil tudi Mali in presenetljivo zajeten kos poti, ki niti slučajno ni umerjena na nožice malčkov, prehodil sam (ob podpori mojega »dvigala«, kakopak). Pred skoraj prazno kočo smo torej stali že po dobrih treh urah. To pa sploh ni slabo!

Lovska pot ni prav zares "plezalna" ...

... a Tastarejša je bila zadovoljna.

Motorizirani del naše prtljage.

Oblačen večer pred kočo. Tastarejša ga je v glavnem preležala.

Na Ledinah (oziroma Vadinah, da ne bom užalila kakega Jezerjana) za najmlajše nimajo nobene infrastrukture, kar pa še ne pomeni, da smo se imeli kaj slabše kot v t. i. družinam prijaznih kočah. Ravno nasprotno! Prijazna oskrbnica nas je namestila v sobo, kjer smo se lahko valjali po posteljah brez strahu pred večmetrskim padcem s pograda, in nam, ne da bi prosili, med večerjo na mizo dostavila par praznih krožnikov za lažje packanje s hrano, kar zmore le najbolj empatično osebje. Tudi brez gore zmahanih igrač in polomljenih barvic, ki so običajno izgovor za »otroške kotičke«, sta se mladiča do večera prav dobro zabavala. Tastarejša, zdelana od dolgega vzpona, je sicer bolj ždela na klopci, posebej čarobno pa je bilo, ko je to počela v mojem naročju. Družno sva opazovali, kako se nad hribe in doline spušča tema …

Da še nikoli nismo spali tako visoko, sva se ponoči zavedela z Najdražjim, in čeprav je bilo hladno, bi spali prav dobro – če ne bi bilo Malega, ki mu je edini nočni cilj biti čim bolj odkrit. Ubogi Najdražji je vso noč »stražil« in ga pokrival, mene pa napol prisebno obkladal z zmerljivkami, kadar mi je na trenutke uspelo zadremati.

Zbudili smo se v pravo jesensko jutro pod kristalno jasnino nad meglenim morjem, iz katerega so kukale samo severne stene Grintovcev in oddaljeni vrhovi Košute. Mladiča sta se čudila, midva pa sva izkoristila jutranji zagon in ju gnala še višje, vse do Jezerskega sedla. Pot je za najmlajše prav zoprna, zlizana in sprana, a nekako smo se priborili do pogledov proti savinjski strani. Starša sva si vzela še vsak četrt ure za skok do bližnjega Ledinskega vrha, otroka pa sta se zdela čisto zadovoljna s postavljanjem garaž in hiš iz kamnov. Ob megli v dolini in prijetnem soncu na dveh tisočakih se nam dol ni mudilo – prav velikokrat še nismo bili med tako pravimi stenami! A žal je povratek za nas običajno le malenkost manj naporen od vzpona. No, po kosilu in izdatnem počitku pri koči je Tastarejša plezarijo na Lovski poti spet zmogla z veseljem in užitkom. 

Jutro nad meglenim morjem.

Neugledni ostanki "ledenika" pod Skuto.

Zavarovano mesto proti Jezerskemu sedlu.

Jezersko sedlo (in nepričakovano srečanje z dragimi prijatelji).

Kdo rabi vrhove, če pa ima traktor!?
(zadaj Ledinski vrh)

Moji pod pravimi stenami.

Zoprni sestop do koče.

A kaj bi vse lepote pravega visokogorja, otrokoma se je v srce seveda najbolj usedel dogodek, ki nima zveze z gorsko romantiko. Ob »spektaklu«, ki so ga helikopter in gorski reševalci zvečer uprizorili pri Planšarskem jezeru, ko so šli reševat v Babo, sta samo strmela, Tastarejša je pa naslednji dan vsem razlagala, kako sta se »dva alpinista zaplezala« … Meni pa je bil najbolj poučen poskus, ki sem ga izvedla med sestopom. Nanaša se na starševsko rabo prepovedanih besed – v naši družini sta to recimo »medved« in »volk«, izgovorjena v gozdnem kontekstu. Na bližnjici proti avtu sta se otroka prav fino zabavala, skakala sta sem ter tja med ruševjem in iz travnih bilk delala zapornice. Midva z Najdražjim sva bila že utrujena, naveličana hoje in lačna, mlada dva pa sta se še kar vlekla in kratkočasila. Ko je pred mano zbežala prva kačica, ju zato še nisem nameravala zmotiti. Ko pa je na Najdražjega, ki je šel naprej v protikačjo izvidnico, še nekajkrat zasikalo, sem otrokoma kar povedala, naj se podvizata. Češ da so tu kače. Mati mila!!! Mali itak izkoristi vsako priložnost, da mi skoči na rame, Tastarejšo smo pa komaj pomirili … Šele v gozdu je bila spet pripravljena stopiti na tla in tako smo do avta srečno prišli mimo hiške, ki očitno nikoli ne bo postala Karničarjev gorniški center. Žalostna novica me je seveda osupnila. Glede na to, da je bil Davo zelo veren, upam samo, da je končal na pravi strani …

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bratsko-sestrska ljubezen

Kaj si lahko želi starš več od tega, da se njegovo potomstvo dobro razume med sabo? Kar se tega tiče, sem zares srečna mama, kajti moja ml...