… ki me je črviček ob pogledu na sladko krasoto nehote zagrizel naravnost v srce. Kajti poleg šivanja sta peka in krašenje tort veščina (ali talent?), ki se mi zdi strašno hvalevredna, a mi niti slučajno ne gre! In to že od nekdaj; začelo se je v zgodnji odraslosti, ko sem se prvič spravila peč torto presenečenja za mamin rojstni dan. Ob pomanjkljivih kuharskih izkušnjah – in skromnem praktičnem razumevanju bolj tehničnih disciplin – me je merski sistem pri navedenih količinah tako zmedel, da sem se v biskvit namenila vsuti tri kile sladkorja, spotoma ocenila, da je to verjetno preveč, in količino razpolovila, rezultat je bil pa v vsakem primeru enak – neužiten.
Na žalost imam fiksno idejo, da se spodobi, da torto za svoje najdražje spečem sama. Ne morem reči, da se ne trudim. V to res vložim kar nekaj časa, truda in čustvene energije, a žal mi res ne gre in tako se vsako leto vrsti nova polomija (če torta uspe, jo pa vržemo na tla). Nazadnje je za sinetovo petico nastala še kar spodobna jagodna zadeva, a kaj, ko sem krašenje prepustila Malemu. Nanjo je nametal toliko gumijastih črvov, da se je sploh ni več dalo rezati in je posledično ni hotel niti poskusiti. Tastarejša je od vseh zabav zadnje dni itak prenažrta, tako da sva morala celo torto zmazati midva z Najdražjim, potem se pa čudim, zakaj vse hlače odlagam na kup tistih oblek, ki mi jih je škoda dati stran, čeprav so mi neokusno oprijete ...
Še ena nepozabna mojstrovina je bila na vrsti ta vikend.
Občasno se mi kakšno pecivo okrogle oblike celo posreči, zato sem želela
ponoviti uspešno, še kar komplicirano sadno-smetanovo torto. Spotoma mi je bilo
sumljivo, a šele ko sem že videla ciljno črto in že pospravljala kuhinjo, sem dojela,
da sem recept čudno sprintala. Del sestavin se mi je skril na vrh naslednjega
stolpca, zato sem naredila testo samo iz masla, moke in sladkorja. Skoraj
vegansko skratka! Kaj sem hotela – sklede sem dala ven in se zadeve lotila jovo
na novo. V navalu tesnobe mi je mešalnik podivjal, da se je polovica smetane
razlila po pultu. Ker je bila že nedelja, sem morala zadevo improvizirati z
omejeno količino materiala, sem pa zato podrla rekord v številu rund za naš
pomivalni stroj!
Ampak ko pišem tole poročilo, je žurka, ki mi je pobelila še
nekaj dodatnih las na glavi, že za nami in olajšano-ponosno lahko poročam, da
moja peka morda ni ravno estetska, je pa več kot užitna, kajti požrli smo vse –
od ta prave torte do tiste prve, brezjajčne. In ja, čeprav sem se vmes
zaklinjala, da torte od zdaj naprej samo še kupujem, sem se zalotila, kako za
sinetovo tretjo letošnjo žurko že premlevam, katere slaščičarske mojstrovine se
bom lotila. Jojmene!
 |
| Sveža "mojstrovina" zadnje dinozavrske sezone. |
 |
| Lanska ojoj umetnina. |
 |
| Za prvo triletko - faza kač. Dovršeno? |
 |
| V knjigi je bila račka za Tastarejšo videti res lepa ... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar