Družinsko trpljenje

Kakšno trpljenje! Kakšna bolečina! Kolikšno gorje se je naselilo v našo družino! Najdražji hodi naokrog kot bleda senca od človeka, Tastarejša samo renči in strelja s pogledi, mene pa razjeda tolikšna bol, da bi najraje tulila kot ranjena mama medvedka, ki so ji odvzeli mladiča. Naš Mali je šel namreč z vrtcem na tabor in zdaj smo tri dni brez njega …

Glede na to, kako se me drži za krilo, je pravzaprav kar junaško odkorakal. Rekla bi celo, da je – ob vseh solzicah – odkorakal veliko bolj junaško, kot sem to sprejemala jaz, ampak on je vsaj lahko jamral in jokcal, jaz sem se pa morala na široko smehljati in se veseliti, češ kako bo na taboru super! Ko ga ni bilo, je še kar nekako šlo, če odmislimo, da je Najdražji ves čas spraševal, ali so se kaj javili s tabora (itak da se niso). Seveda si nisva priznala, da sva oba ves čas osveževala spletno stran vrtca, ki je sicer eno tistih bizarno staromodnih spletišč, na katerih te vse povezave peljejo na nek .docx ali .pdf in se jih torej izogibaš kot hudič križa, a kaj, ko so enkrat proti koncu prvega dne na njej objavili odrešujoči stavek »Otroci so srečno prispeli na tabor«. Ker je pot do Martuljka res tako dolga in naporna, kajne. In potem sva jo odpirala še naprej, ker so objavili še par fotk, a kaj, ko na nobeni ni bilo niti sinetove skupine, kaj šele, da bi uzrla ljubljeni obraz najinega drugorojenca! In sva jo osveževala in osveževala ter osebju vrtca namenila tudi prenekatero nelepo besedo ob tolikšni krivičnosti, da ne objavijo »naše« fotke, in odsotnosti empatije do trpljenja nas, ubogih staršev …

Ampak najino trpljenje pravzaprav ni bilo nič v primerjavi s Tastarejšo! Pričakovala sva, da bo ob odsotnosti svojega konkurenta zacvetela v sproščeni sreči, toda ne, punca se je spremenila v zverino, ki iz sebe ni spravila prijazne besede, ljubeznivega zvoka ali toplega pogleda in naju je obkladala le z žaljivkami, zmerljivkami in pritožbami glede pravičnosti življenja. Skratka, kot bi bila pubertetnica, pa čeprav ji po mojih izračunih do tja manjka še kar nekaj let. Midva z Najdražjim sva bila ob tem tako osuplo nebogljena, kot je, predvidevam, vsak starš, katerega dete se iz srčkanega malčka in simpatičnega navihanca na lepem spremeni v dozorevajočo, besnečo adolescentno pošast …

Kot vsako trpljenje je bilo tudi naše kratkega veka, saj je bila čez slabe tri dni naša družina spet kompletna. Ko so udeleženci tabora začeli kapljati z avtobusa, so Tastarejšo kot vedno oblile solze, za katere se še ni naučila, da so lahko tudi od sreče. Mali je dol prikorakal za malenkost višji in predvsem ponosen kot pav, vztrajno je nosil svoj nahrbtnik in v slaščičarni, kamor smo šli zapit srečno vrnitev, strumno oznanil, da bo šel na stranišče sam! Zgodbicam o tem, kaj vse so počeli in kako so ga žingali na taboru, dva dni ni bilo konca, ali – če povzamem z njegovimi besedami – na taboru je bilo res »ful slabo«.

Mali pred odhodom.