Smučarska nacija

Soriška planina in Šentjošt nad Horjulom

Tastarejša do sedaj ni bila kaj prida navdušena nad zimo. Ampak z njenim zorenjem iz malčice v mlado damo je sneg vedno manj samo beli nebodigatreba in vedno bolj postaja poligon priložnosti za njeno vse spretnejše telo. Ker je zagnanost malo tudi nalezljiva, si upam trditi, da ima nekaj zaslug za njeno večjo naklonjenost temu mediju tudi Mali, ki sicer še ni dojel, da so rokavice dobra stvar, za sneg je pa vseeno zagret. Ob pogledu na malo večjo belo površino začne kričati: »Nik! Nik! Brm, brm!« S čimer menda obuja spomine na najina kratka, a za človečka njegovih dimenzij kar adrenalinska drvenja po klancih navzdol.

Šele letos smo torej preživeli prve zimske počitnice. Saj prej smo bili tudi na novoletnih dopustih (to pa res ne gre, da bi bili v prostih dneh doma), ampak v glavnem smo pohajali po nezasneženih avstrijskih vršacih in se navduševali nad prostranostjo golih decembrskih trav, najbližje zimi pa smo prišli na kaki zamrznjeni luži, po kateri smo se na hitrico zadrsali. Letos je bilo drugače. Za spremembo smo se namenili raziskovat »eksotično«, »odmaknjeno« – Bohinjsko Bistrico! Resda je bila Bohinjska dolina daleč od idilične snežne podobe iz Cicidojevih ilustracij, toda par kubikov našpricanega snega in otroška vlečnica na Soriški planini so nam bili čez glavo zadosti za početje, ki smo ga neskromno imenovali smučanje. Kar pomeni, da je bil Tastarejša na smučkah, Najdražji pa njen predani osebni asistent, ki jo je držal, porival, lovil in servisiral od spredaj in zadaj. A če drugega ne, je bila hčerka večinoma vsaj prešerne volje in strašno navdušena nad izvajanjem, ki je bilo še daleč od samostojnih spustov. 

Na otroški vlečnici na Soriški planini.
Ta ima vsaj držala.

Mali je ljubitelj spustov vseh vrst, tudi po riti.
Najraje po strmi travi, in to blatni!

Zvečer sta bila mladiča tako izčrpana, da sta se složno vrgla v knjige.

Da se železo ne bi prehitro ohladilo, še preden bi ga do konca skovali, smo se za vikend spet spravili smučat, in to v idilično hribovje nad Horjulom. V Šentjoštu nas je najprej prestrašila mirujoča vlečnica na strmem zelenem hribčku – v nekam marčevskem vzdušju je bila edina belina daleč, daleč zadaj na vršacih Julijcev. Ko pa smo se pripeljali bližje, smo videli, da je par hiš zakrilo fliko snega, ki to sezono zaenkrat opravlja vlogo celotnega smučišča. Vse skupaj je dimenzij malo večjega tepiha, ob katerem se neumorno vrti zelo osnovna vlečnica – tista res strašljiva, ki je samo zajla brez kakršnega koli držala. Vse skupaj je miniaturno, napol hojladri, a vzpostavljeno z ljubeznijo – in za naše potrebe ravno pravšnje!

Tastarejša se je takoj zagnala v »strmino«. Par rund sem jo lahko spremljala celo jaz, saj je Mali presenetljivo dolgo zdržal v naročju svojega moškega roditelja (mogoče zato, ker sta sedela pod zvočnikom, iz katerega so non stop nabijali veseljaški ritmi?). Z grozo sem opazovala, kako je strašna vlečnica cuknila mojo hčerko navzgor, ampak ona se zaradi neudobnih pospeškov sploh ni sekirala. Potem sem pa tekla ob njej do vrha (za odrasle smuči na tisti mini progici skoraj ne bi bilo prostora) in jo lovila med spustom, ki je bil še najbolj podoben samomorilskim napadom. Hja, enkrat do konca sezone pa mogoče bo, so bili moji najbolj optimistični obeti.

Na progi z asistentom

Šentjoško smučišče, za vedno na toplem mestu v mojem srcu!

Ko pa sva se z Malim parkrat s sanmi spustila po blatni plundri, sem se ozrla na progo in ugledala Najdražjega, ki stoji na dnu. Sam. Še preden bi me lahko začelo skrbeti, kam je izginila Tastarejša, se je prikazala njena modra čelada, ki je prihajala po klancu navzdol. Sama. Na smučeh. Od vrha do dna!

Tako čudežnega preklopa tako hitro nobeden od nas ni pričakoval. Punce naenkrat ni bilo več mogoče ustaviti! Kontrolirano, a prav nič plašno je plužila navzdol, da je bilo veselje, pa šibala na vlečnico in spet okrog. Nekajkrat je zavila celo na nekakšno skakalnico (glede na njeno splošno veselje do skakanja me ta smer razvoja kar malo skrbi), si zraven brez premora prepevala Zima je prišla, sneg leti z neba … (čisto kot mama, čisto kot mama!) in se režala kot pečen maček. Celo če je padla! Nazadnje smo jo komaj spravili v avto, kjer je požrla večino kruha z vsem, kar smo imeli, potem pa zaspala tako kapitalno, da se je zbudila čez več kot štiri ure. Preostanek večera smo prelebdeli v oblaku sreče, občutka svobode in tolikšnega ponosa, da bi se šla najraje kar v Odmeve pogovarjat o briljantnem talentu svoje mladičke. Kot da imam kaj zaslug za to, da je slovenski narod bogatejši za novo smučarko …

V resnici me njen hiter smučarski napredek ne bi smel presenetiti. Če ima pa take gene! Da ne bo pomote, s tem ne mislim sebe, ki sem sicer strašno zagreta, a precej povprečna smučarka. Ne, pravi genialec je Najdražji. Vse, kar je imel v mladosti v rodni Prlekiji – za nepoznavalce tistega konca Slovenije: to je tam, kjer se končajo prav vse vzpetine – od smučanja, so bili kamikaze spusti z nasipa ob Muri, ki ima še danes, ko je za nekaj metrov povišan, precej manj višine kot baby proga v Šentjoštu. Kar pomeni res malo. In potem je spoznal mene. Takojci sem ga vlekla na smuko, ki je bila za nameček turna, po tedaj zaprtem soriškem smučišču. Na vrhu sem odvijugala dol, on pa – za mano. Brez navodil, brez padcev, brez težav. In od takrat zna smučati.

Hm, če prav pomislim, čisto brez težav tudi pri njem ni šlo. Za njegov približno tretji turni smuk sem izbrala avstrijski tritisočak Hochalmspitze. 2200 višincev, kaj pa je to takega … Potem ko smo krepko odgarali do vrha, smo bili nagrajeni z neskončnim vijuganjem po uživaški količini svežega pršiča. Midve z Alenko sva se hihitali, ko sva vriskali v mehki belini, Najdražji pa je, prvič v takem tipu snega, trpel in preklinjal kot peklenšček. Mislim, res, kakšen čudak …

Kakor koli že, najin mladič je vzbrstel na svoji smučarski poti in jaz že kujem načrte. S Hochalmspitze bomo pa vendarle še počakali sezono ali dve.

Neskončna belina s Hochalmspitze, trpeči Najdražji in vriskajoča moja malenkost.
Foto: Alenka